Odvetnik za nesreče pomaga posameznikom, ki so bili telesno poškodovani zaradi malomarnega ravnanja drugega. Ta vrsta odvetnika se lahko imenuje tudi odvetnik za telesne poškodbe. Čeprav so lahko specializirani za določeno vrsto nesreč, bodo odvetniki na tem področju obravnavali primere nesreč, ki vključujejo avtomobile, motorna kolesa, tovornjake, gospodarska vozila, čolne, letalstvo, industrijo in gradbišča, če naštejemo le nekaj.
Odvetnik se bo skušal srečati z oškodovancem čim prej po nastanku nesreče. V tej fazi bo opravil tudi predhodno preiskavo, ki vključuje branje uradnega poročila o nesreči, ki ga je pripravila policija, in vseh izjav prič. Po zbiranju teh informacij in pogovoru z oškodovancem bo odvetnik za nesreče ugotovil, ali situacija ustvarja upravičen zahtevek.
Ko se odvetnik za nesreče strinja, da bo prevzel primer stranke, bo začel poglobljeno preiskavo. Poročilo o nesreči je natančneje preučeno, vse policijske priče pa ponovno zasliši odvetnik. Pripravi se tudi sklop vprašanj in jih posreduje malomarnemu z zahtevo za pisni odgovor. Odvetnik za prometne nesreče lahko v tem trenutku privabi tudi ključne priče, ki jih bodo zaslišali v zapisniku v izjavi.
V tej fazi preiskave lahko odvetnik za nesreče najame izvedenca, da okrepi svojo zadevo. Če je nesreča še posebej resna, lahko najame strokovnjaka za obnovo nesreče. Ta strokovnjak bo dogodek preiskal na kraju samem. Pri rekonstrukciji prometne nesreče bo strokovnjak odšel na kraj nesreče in opravil meritve sledov zdrsa. S tovrstnimi podatki in izjavami prič bo izvedenec ponovno izsledil nesrečo in poskušal ugotoviti njen izvorni vzrok.
V večini Združenih držav ima odvetnik za nesreče dve leti, da v imenu svoje stranke na sodišču vloži pritožbo o telesni poškodbi. Ta čas bo izkoristil za dokončanje preiskave in poskus pogajanj z zavarovalnico malomarne stranke. Odvetnik in poravnava zavarovalnih odškodnin bosta razpravljala o obsegu poškodb njegove stranke in verjetnosti okrevanja, če bi zadeva šla v sojenje. Večina primerov se rešuje med odvetnikom in upraviteljem terjatev brez potrebe po sojenju.
Če pogajanja ne bodo uspešna, bo odvetnik za nesreče vložil pravno tožbo na pristojno sodišče. Pritožba se običajno vloži na državnem sodišču, če pa sta stranki zakoniti rezidenti dveh ali več držav, se lahko zadeva vloži na zvezno sodišče. Na tej točki postaneta stranki tožnik in toženec, odvetnik za nesreče pa je zagovornik tožnika.
Pred dejanskim dnevom sojenja se številna vprašanja v zadevi rešijo z dokumenti, znanimi kot predlogi. Na primer, odvetnik za nesreče lahko vloži predlog, v katerem piše, da obtoženec nima obrambe, zato je treba sodbo izdati brez sojenja. Prav tako lahko vloži predlog, s katerim zahteva, da sodišče omeji vrsto dokazov, ki se uvedejo na sojenju.
Na dan sojenja imata obe strani možnost, da se izjasnita. O tem, kar so opazili, pričajo očividci. O vzroku nesreče oziroma o obsegu tožnikovih zdravstvenih poškodb pričajo izvedenci. Zadeva se nato preda sodniku ali poroti v dokončno odločanje.
Ko odvetnik za nesreče sprejme zadevo, jo prevzame ob nepredvidljivih dogodkih. To pomeni, da je upravičen do odstotka sredstev, ki se izterjajo s pogajanji ali sojenjem. Če ne pride do okrevanja, odvetnik za nesreče za svoj trud ne prejme nič.