Nenormalni psiholog preučuje ekstremno ali nenavadno človeško vedenje, da bi pojasnil vzroke in poiskal načine za spremembo vedenja. Raziskovalci nenormalne psihologije ali psihopatologije, kot je tudi znano, pogosto preučujejo nepravilnosti v vedenju tako na statistični kot na kvalitativni podlagi. Nenormalni psihologi opisujejo duševne nenormalnosti in kategorizirajo širok spekter motenj. Vzroke za nenormalno vedenje je mogoče razložiti na podlagi kognitivnih, vedenjskih ali medicinskih teorij. Teorije nenormalne psihologije uporabljajo kliniki za zdravljenje bolnikov.
Nenormalni psiholog pogosto na podlagi statistične analize začne opredeljevati, kaj se šteje za nezdravo vedenje. On ali ona lahko uporabi zvonasto krivuljo za preučitev različnih stopenj odstopanja od tistega, kar velja za normalno. Zvonasta krivulja je statistični model, ki ponazarja porazdelitev podatkov in se lahko uporablja za preučevanje razpona vedenj znotraj populacije.
Ocene nenormalnega vedenja se ne izvajajo samo na podlagi statističnih podatkov. Pojme o tem, kaj je normalno vedenje, je treba obravnavati v kontekstu kulture, spola, starosti in drugih demografskih dejavnikov. Vpliv vedenja je pomemben dejavnik pri odločanju, ali je normalno ali nenormalno. Nenormalni psiholog bi na primer vedenje, ki povzroča škodo drugim ali pacientu, zagotovo štel za nepravilno. Druga škodljiva vedenja bi vključevala tista, ki bolniku preprečujejo vsakodnevno delovanje.
Duševne motnje, ki jih opredeli in preuči nenormalni psiholog, so kategorizirane. Ena kategorija, anksiozne motnje, vključuje bolezni, kot sta panična motnja in posttravmatski stresni sindrom. Alzheimerjeva bolezen in amnezija spadata v kategorijo kognitivnih motenj. Motnja pozornosti s hiperaktivnostjo (ADHD) in avtizem se štejeta za razvojne motnje.
Glavne teorije, ki jih nenormalni psiholog uporablja za opis psihopatologije, vključujejo kognitivne, vedenjske in medicinske. Kognitivne teorije se osredotočajo na nezdrave miselne vzorce in dojemanje sveta ter na to, kako prispevajo k duševnim boleznim. Vedenjske teorije iščejo načine, kako odvračati od motečega vedenja in jih nadomestiti z bolj pozitivnimi. Kemična neravnovesja, genetski vpliv in druga biološka stanja so sestavni deli medicinskih teorij nenormalne psihologije.
Psihologi, ki zdravijo bolnike v kliničnih okoljih, kot so zasebne prakse, ustanove za duševno zdravje in bolnišnice, se za razumevanje in opis bolnikovih motenj zanašajo na teorije nenormalne psihologije. Ameriško psihiatrično združenje izdaja Diagnostični in statistični priročnik za duševne motnje, ki vsebuje informacije, ki jih uporabljajo klinični psihologi. Priročnik med drugim vsebuje statistične podatke o porazdelitvi po spolu in učinkovitih zdravljenjih nenormalnega vedenja.