Zaporniški knjižničar je odgovoren za zagotavljanje vseh storitev civilne knjižnice v okviru posebnih varnostnih omejitev in predpisov. Upravljanje različnih vidikov zaporniške knjižnice je glavna odgovornost tega knjižničarja. Primarne funkcije knjižničarjev narekuje okolje, ki ga obdaja. Ohranjanje ustrezne ravni varnosti je eden najpomembnejših vidikov dela zaporniškega knjižničarja.
Zaporniški knjižničarji se po svojih najboljših močeh trudijo, da populaciji zapornikov zagotovijo toliko informacij, kolikor jim dovoljuje zapor ali zaporniški sistem, v katerem delujejo. Zaradi omejenega civilnega osebja, prostora in financiranja noben zaporniški knjižničar ne more zagotoviti vseh storitev, ki so na voljo v tipični knjižnici. Posledično morajo zaporniški knjižničarji omejiti razpoložljive storitve na tiste, ki bodo služile največjemu številu obiskovalcev ali imajo največji vpliv na populacijo zapornikov. Večina zaporniških knjižničarjev omejuje storitve zaporniške knjižnice na zagotavljanje priljubljenega gradiva, kot so revije in dostop do pravnih informacij.
Medtem ko imajo civilne knjižnice lahko številne ugodnosti, kot so centri za priljubljeno bralno gradivo, prostori za osebna umika, ustrezno osebje in celo učni centri, so zaporniške knjižnice omejene na zagotavljanje storitev, ki ustrezajo varnostnim protokolom in imajo največji vpliv na največje število zapornikov. Zaporniški knjižničarji morajo nenehno razvrščati gradivo, da ga naredijo primernega, preden ga dajo na voljo storilcem kaznivih dejanj, in lahko porabijo veliko časa za iskanje ali prestrezanje »zmajev« – nezakonitih ročno napisanih zapiskov, ki so ostali v knjigah, da jih lahko najdejo drugi zaporniki. Zaporniški knjižničar mora razumeti varnostne predpise posameznega zapora. Na primer, v okolju z minimalno varnostjo so lahko dovoljeni osebni centri za umik, kjer imajo obiskovalci knjižnice nekaj zasebnosti in tiho berejo, medtem ko v okoljih z višjo varnostjo takšni privilegiji nikoli niso dovoljeni.
Knjižničar v zaporu je tudi zavezan k etičnemu kodeksu knjižnične stroke, ki zagovarja koncept prostega dostopa do informacij. Knjižnica v zaporu ne deluje ločeno, temveč kot knjižnica v celotnem zaporniškem okolju in to razmerje med zaporom in knjižničarjem lahko izpodbija ta koncept prostega dostopa. Zaporniški knjižničar omogoča dostop do različnih nivojev gradiva glede na demografsko populacijo zapornikov, razpoložljivost zaposlenih v zaporih in vrste zaprtih zapornikov. Zaporniški knjižničar potrebuje osebje za upravljanje velike knjižnice, vendar mora biti zagotovljen tudi za svojo varnost, medtem ko dela skupaj z zaposlenimi ali skrbniki zapornikov.
Čeprav je prost dostop do informacij za knjižničarja v zaporu najpomembnejši, sta varnost in zaščita najpomembnejši dejavnik. Trde vezane knjige, CD-ji in publikacije s sponkami so v zaporniških knjižnicah prepovedane, ker jih je mogoče nabosti, uporabiti kot neprebojni jopič ali oblikovati v orožje. Vzorce parfumov in dišav v nekaterih revijah zelo cenijo zaporniki in zapornice in jih je treba odstraniti, da se ne uporabljajo kot valuta za pridobivanje nezakonitih predmetov. To “smrado” se lahko uporablja kot valuta za kakršne koli nepooblaščene dejavnosti, s katerimi se ukvarjajo zaporniki, zato jih je treba odstraniti.