Ekološki kmet prideluje zelenjavo, sadje, žitne pridelke ali živino brez uporabe kemičnih gnojil, pesticidov ali herbicidov. V primeru živine je treba uporabljati certificirano ekološko krmo, sintetični hormoni ali aditivi za živila pa so na splošno prepovedani. Poleg sajenja, negovanja in spravila pridelkov mora ekološki kmet optimizirati biološko produktivnost zemlje ter skrbno spremljati izbiro lokacije, razmere tal in zdravje živine. Da bi bili finančno uspešni, morajo ekološki kmetje ohraniti certifikat in strateško tržiti svoje izdelke.
Ekološko kmetovanje se začne in konča s prstjo. Ekološki kmet gleda na tla kot na živega partnerja v kmetijstvu in si prizadeva za zaščito in ohranjanje sposobnosti preživetja zemlje. To je lahko v obliki kompostiranja, spremljevalnega sajenja, mulčenja in skrbnega spremljanja populacij deževnikov. Ekološki kmet hrani tla z gnojem, kompostom in drugimi organskimi snovmi ter vzdržuje pokritost tal in raven vlage, da prepreči vodno in vetrno erozijo.
Vsak vidik ekološke kmetije mora izpolnjevati stroga merila. Na primer, pri izbiri semena poljščin mora ekološki kmet preveriti, ali so semena iz certificirane ekološke zaloge. To lahko pomeni shranjevanje semena iz prejšnjega leta ali nakup od zaupanja vrednega vira. Poleg tega mora ekološki kmet pri izbiri sorte poljščin za sajenje ali pasme živine za gojenje upoštevati ne le stopnje dobička in produktivnost, temveč tudi odpornost na bolezni in škodljivce ter reproduktivno zdravje.
Za pravno označevanje pridelkov kot ekoloških mora ekološki kmet ohraniti certifikat pri lokalnem organu upravljanja. Ekološki standardi niso univerzalno uporabni, saj ima vsaka država svoje posebnosti glede tal in podnebja. Zato morajo ekološki kmetje, ki pridelujejo pridelke za izvoz, poleg svojih domačih predpisov izpolnjevati tudi standarde ciljne države. Nekatere države, kot so ZDA in Kanada, imajo vzpostavljene sporazume o enakovrednosti za poenostavitev trgovine.
Poleg pridelave kakovostnih pridelkov in živine morajo ekološki kmetje oblikovati previdne tržne strategije. Ocenjuje se, da so ekološki postopki 25–30 % bolj delovno intenzivni kot standardne kmetijske prakse in da bi ekološki kmetje morali ustrezno tržiti svoje proizvode ciljnim potrošnikom, da bi dosegli finančno povračilo v času naložbe. Zadružni trgi, trgovine z zdravo hrano in specializirani supermarketi so bolj verjetni prodajalci kot velike diskontne trgovine. Ker se povpraševanje povečuje, postaja ekološko kmetovanje ekonomsko bolj izvedljivo, zato morajo biti ekološki kmetje tudi učinkoviti glasni zagovorniki ekološkega gibanja.