Obturatorni živec je posoda perifernega živčnega sistema, ki prodira v medialni predel stegna, znan tudi kot notranje stegno. Izvira iz ledvenega pleksusa, mreže živcev, ki izstopajo iz ledvene hrbtenice v spodnjem delu hrbta, se razteza skozi sprednji del kolka in doseže zgornjo notranjo stran stegna, kjer izmenjuje senzorične informacije med osrednjim živčnim sistemom in kožo, ki jo najdemo tukaj. Zapiralni živec prenaša tudi motorične impulze med možgani in tukaj najdenimi mišicami, znanimi kot adduktorji, ki omogočajo krčenje teh mišic.
Podobno kot električna vrv pošilja električni impulz iz vira energije v napravo, na katero se poveže, zapiralni živec prenaša električne signale med možgani in stegnom. Ta živec pa lahko prenaša signale v dveh smereh. To počne s pomočjo verig živčnih celic, znanih kot nevroni, ki lahko pošiljajo signale v eni smeri, odvisno od vrste nevrona. Verige aferentnih nevronov prenašajo senzorične informacije, kot je temperatura, iz telesa navzgor po hrbtenjači in v možgane, ki nato interpretirajo te informacije in določijo odziv. Podobne verige eferentnih nevronov prenašajo motorične signale iz možganov nazaj v mišice in jim sporočajo, naj proizvajajo gibanje.
Obturatorni živec nato sprejema senzorične informacije od receptorjev v koži notranjega stegna, na primer, ali je voda, ki pride v stik s kožo, vroča ali hladna, ali kako boleča je poškodba na tem območju. Te informacije prenaša v obliki električnega impulza, ki vstopi v hrbtenico preko živcev, ki izstopajo iz drugega, tretjega in četrtega ledvenega vretenca. Ko je v hrbtenjači, ki je skupaj z možgani del osrednjega živčnega sistema, se ta signal prenaša z aferentnimi nevroni navzgor, dokler ne doseže možganov in se usmeri v področje možganov, ki je odgovorno za koordinacijo tega specifičnega odziv – torej na bolečino ali temperaturo.
Podobno eferentni nevroni prenašajo signale iz možganov v mišice notranje strani stegna, ki jih inervira zapiralni živec: adductor magnus, adductor longus, adductor brevis, obturator externus, pectineus in gracilis. Ti se imenujejo motorični signali, ker so električni impulzi, ki so odgovorni za gibanje, pri čemer se živčna vlakna vtaknejo v mišično tkivo. Treba je opozoriti, da možgani teh impulzov ne pošiljajo mišicam notranjega stegen kot odgovor na senzorične informacije, ki jih prejmejo iz notranjega predela stegna, saj se aferentni in eferentni signali pojavljajo neodvisno drug od drugega. Namesto tega so motorični signali pogosto prostovoljni, na primer pri odločitvi za korak naprej. Ker mišice notranjega stegena proizvajajo gibanje addukcije ali zbliževanja nog, jih možgani lahko pokličejo, da se skrčijo med gibom, kot je skakalnica, in pošlje zahtevani signal mišicam vzdolž zapiralnega živca.