Linux® se nanaša na razred brezplačnih odprtokodnih računalniških operacijskih sistemov, ki uporabljajo isto jedro, ki je osrednja komponenta računalniškega sistema, ki deluje kot povezava med strojno in programsko opremo računalnika. Ključna razlika med operacijskimi sistemi je način, kako ravnajo z zagonom računalnika, proces zagona Linuxa pa se bistveno razlikuje od podobnih. Proces zagona Linux® se začne z osnovnim vhodno/izhodnim sistemom (BIOS), ki izvaja večino zagonskih nalog, povezanih s strojno opremo. Ko BIOS dokonča različne sistemske procese, se sistem nato preda jedru, ki nastavi bistvene sistemske funkcije in prenese nadzor nad sistemom na uporabnika.
BIOS je niz kode, specifične za strojno opremo, ki inicializira vse komponente strojne opreme računalniškega sistema. V večini računalniških sistemov je naložen na ROM čip, ki se nahaja na matični plošči računalnika. Ker je BIOS strojna oprema, ga kodira proizvajalec matične plošče in ne razvijalci operacijskega sistema Linux®. To je najpomembnejši del zagonskega procesa Linux®, saj opravlja ključno nalogo priprave strojne opreme računalnika za operacijski sistem.
Ko so vse komponente računalnika inicializirane, se nadzor nad zagonskim procesom Linux® prenese na zagonski program Linux®, imenovan zagonski nalagalnik, znan tudi kot zagonski program. Glavna funkcija tega majhnega programa je naložiti operacijski sistem v pomnilnik stroja in ga pripraviti za izvedbo. Običajno je operacijski sistem Linux® stisnjen na trdem disku, tako da zagonski nalagalnik opravi tudi nalogo dekompresije. Če je v računalniku nameščenih več operacijskih sistemov ali različic, bo zagon uporabnika pozval, da izbere enega. Pomembno je tudi omeniti, da ima postopek zagona Linux® dve različni vrsti zagonskega sistema – LILO in GRUB – čeprav večina novih različic Linuxa® izvaja GRUB.
Ko je operacijski sistem dekomprimiran in naložen v pomnilnik, jedro Linux® prevzame odgovornost za sistem. Ta majhen, a zmogljiv program izvaja večino postopka zagona Linux®. Naloži programsko opremo za upravljanje pomnilnika in načrtovalnik opravil, zažene gonilnike naprav in zažene zagonske skripte Linux®. Ko jedro Linux® opravi s svojo nalogo, preide v stanje mirovanja in načrtovalec prevzame nadzor nad sistemom in ustvari dejansko uporabniško okolje. Postopek zagona Linuxa se dejansko konča, ko se uporabniku prikaže zaslon za prijavo.