Eden bolj izjemnih dosežkov Rimljanov je bila obsežna mreža akvaduktov, ki so jih zgradili po Evropi za prevoz vode med različnimi lokacijami. Rimski akvadukti danes veljajo za starodavni inženirski podvig in eno od čudes antičnega sveta. V nekaterih delih Evrope je mogoče videti rimske akvadukte še danes, nekateri pa so še vedno v uporabi, kljub dejstvu, da so stari več kot 2,000 let.
Bilo je 11 večjih rimskih akvaduktov in številni manjši vodovodi skupaj z leats, majhni vodotoki, ki so se uporabljali za preusmeritev vode na različne lokacije. Vse skupaj se je 11 glavnih rimskih akvaduktov raztezalo na približno 260 milj (418 kilometrov), oblike pa jih je narekovala laž zemlje. Rimski akvadukti so se zvijali in ukrivljali po evropski pokrajini za transport vode v rimska mesta, industrijska dela in kmetije.
Rimljani so uporabljali veliko vode in akvadukti so lahko zadostili njihovim potrebam. Poleg obsežnih vrtov, ki so potrebovali vodo, so imeli Rimljani okoli svojih domov tudi reke, tolmune in druge vodne objekte, veliko vode pa so posrkale tudi znamenite rimske terme. Inovativnost in ustvarjalnost pri zadovoljevanju rimske potrebe po vodi sta res zelo impresivna, če pomislimo na orodja in znanje, ki so bili Rimljani na voljo.
Najbolj znane značilnosti rimskih akvaduktov so verjetno masivne dvignjene strukture, ki so se uporabljale za ustvarjanje vodnega tlaka, da bi voda lahko stekla v cisterne v rimskih mestih. Iz cistern so vodo razvajali v številne javne fontane in v domove zelo bogatih Rimljanov. Vendar pa so akvadukti vključevali tudi cevi, kanale in cevi, ki se vrtijo neposredno skozi hribe in gore.
Kamniti deli rimskih akvaduktov so bili obloženi s posebno vrsto betona, da se prepreči izguba vode, gradnja akvaduktov pa je spodbujala enakomeren in zanesljiv pretok vode po celotni dolžini. Za praznjenje odsekov zaradi vzdrževanja je bilo mogoče uporabiti sofisticiran sistem krmiljenja in zapornih zapornic, voda pa se je občasno ustavljala v sedimentacijskih posodah, da bi odstranila nečistoče.
Gradnja rimskih akvaduktov je potekala predvsem med letoma 326 pred našim štetjem in 226 CE. Akvadukti so zahtevali veliko vzdrževanja in stalne preglede, da so nemoteno delovali, in posledično so mnogi po padcu rimskega cesarstva hitro propadali. Na nekaterih območjih so to propadanje pospešili sovražniki, ki so uničili dele akvaduktov; v retrospektivi je bila to slaba odločitev, saj je omejevala zmožnosti za širitev in poselitev v nekaterih delih Evrope.