Zvezno nacionalno hipotekarno združenje, pogovorno znano kot Fannie Mae ali FNMA, je kongresno pooblaščeno podjetje za hipotekarna posojila, ki ga podpira vlada v Združenih državah. Glavni cilj Zveznega nacionalnega hipotekarnega združenja je zagotoviti, da imajo lahko kupci stanovanj v ZDA dostop do cenovno ugodnih hipotekarnih obrestnih mer. Združenje samo ne izdaja hipotek, ampak kupuje in zavaruje obstoječe hipoteke pri bankah, kar bankam sprosti denar za nadaljnje kreditiranje. Združenje je bilo ustanovljeno leta 1938 med veliko depresijo kot subjekt v celoti v državni lasti. Njena vodstvena in lastniška struktura je od takrat doživela več sprememb: nekoč je bila popolnoma neodvisna, od leta 2010 pa je bila v vladnem konservatorstvu.
Od ustanovitve Zveznega nacionalnega hipotekarnega združenja so bile hipoteke na splošno bolj dostopne in cenovno dostopnejše ameriškim družinam. Združenje je to omogočilo s podporo in zavarovanjem enodružinskih, večdružinskih in kapitalskih hipotek pri bankah po vsej državi. V bistvu društvo kupuje posojila, ki so jih banke že dale potrošnikom. To daje bankam več denarja za posojanje novim kupcem stanovanj, posojila pa tudi pokrije s plačili obresti združenja in jamstvom za glavnico.
Združenje je bilo v zvezni lasti, ko je bilo ustanovljeno leta 1938. Takrat je vlada sama podprla hipoteke, ki jih je združenje kupilo. Nekaj let pozneje, leta 1968, se je društvo razdelilo na dva dela. Novo Zvezno nacionalno hipotekarno združenje je bilo ustanovljeno kot zasebni subjekt v lasti delničarjev, vladno nacionalno hipotekarno združenje pa je bilo ustanovljeno kot v celoti vladna organizacija, ki je v prvi vrsti zadolžena za podpiranje programov posojil, zavarovanih na zvezni ravni. Vladno nacionalno hipotekarno združenje se pogosto imenuje Ginnie Mae.
Tretji igralec je stopil na sceno leta 1970, ko je kongres odobril ustanovitev Zvezne hipotekarne korporacije za stanovanjska posojila, običajno znane kot Freddie Mac, da bi zrcalila in tekmovala z Zveznim nacionalnim hipotekarnim združenjem. Ideja je bila, da bi dva neodvisna hipotekarna posojilodajalca z vladno odgovornostjo ustvarila zdravo konkurenco na trgu in bi pomagala stabilizirati razpoložljivost cenovno dostopnih stanovanj in stanovanjskih posojil po vsej Združenih državah. Zvezna nacionalna hipotekarna združenja je bila vedno večja od Zvezne hipotekarne korporacije za stanovanjska posojila, vendar sta obe, kot je bilo pričakovano, konkurenta na trgu.
Čeprav sta bila neodvisna, sta morala oba subjekta kljub temu delovati v okviru niza strogih posojilnih parametrov. Najpomembneje pa je, da lahko združenja kupujejo in jamčijo samo za “skladna” posojila. Ali se posojilo šteje za “skladno”, določi Urad za nadzor zveznih stanovanjskih podjetij. Izračun se na splošno osredotoča na kreditno zgodovino posojilojemalca, trajanje posojila in verjetnost pravočasnega odplačila. Sprva je moralo biti posojilo razmeroma strogo in varno, da se je izkazalo za skladno. V letu 2003 pa je standard popustil.
Soočeni z naraščajočo konkurenco tretjih posojilodajalcev, ki so dajali znatne hipotekarne kredite in posojila za malo, če sploh kaj, nižje, sta lahko Zvezna nacionalna hipotekarna združenja in Zvezna hipotekarna korporacija za stanovanjska posojila sprejela podobna posojila kot skladna. Leta 2004 se je v ZDA začela kriza drugorazrednih hipotek. V tej krizi so posojilojemalci vse pogosteje postajali nezmožni odplačevati hipoteke in začeli so neplačevati. Banke posojilodajalke so po drugi strani zaprosile za združenja, da izpolnijo svoja jamstva. Obseg neplačil in število plačil jamstev sta grozila, da bosta prekinila združenja. Leta 2008 je zvezna vlada ponovno posredovala in tako Zvezno nacionalno hipotekarno združenje kot Zvezno hipotekarno korporacijo za stanovanjska posojila postavila v vladni nadzor.
Konservatorstvo je kot reševanje v smislu, da se je zvezna vlada zavezala, da bo uporabila davčne dolarje za pomoč združenjem pri odplačilih, ki si jih ne morejo privoščiti. Tako bodo društva kljub velikim finančnim izgubam lahko nadaljevala poslovanje. Od leta 2010 ostajajo združenja neodvisna; konservatorstvo vpliva na nekatere njihove finančne odločitve, vendar jih ne stane avtonomije.