Zvezni zakon o odškodninskih zahtevkih (FTCA) je zakon Združenih držav, ki odpoveduje suvereni imuniteti zvezne vlade v situacijah, ko so zvezni uslužbenci povzročili nezakonito škodo v svojem delovnem razmerju. Če ima vlada suvereno imuniteto, je ni mogoče tožiti, razen če vlada privoli v tožbo ali se odreče imuniteti. Zvezni zakon o odškodninskih zahtevkih dovoljuje vložitev tožb proti vladi ZDA v omejenih primerih, ko državni uslužbenec, bodisi uradnik pregona ali vladna zavarovana bolnišnica, zagreši mučne dejavnosti.
Odškodnina je civilna kršitev, v nasprotju s kazensko obtožbo, ki izhaja izven pogodb ali statuta. Te napake so lahko malomarne ali namerne in se lahko prekrivajo s kazenskimi obtožbami. Do škodnih dejanj iz malomarnosti pride, ko toženec ne izvaja običajne previdnosti, kot je na primer premikanje skozi znak stop; in povzroči škodo, kot je prometna nesreča. Obdolženec v odškodninski zadevi iz malomarnosti ne poskuša namerno povzročiti škode.
Pri naklepnem deliktu namerava obdolženec povzročiti škodo. Primeri teh lahko vključujejo namerno povzročanje čustvene stiske, lažno zaporno kazen, napad in udarce. Tožnik oziroma oseba, ki toži, mora dokazati, da se je tožena stranka zavedala in aktivno poskušala povzročiti škodo. Obstajajo tudi odškodninski deli s strogo odgovornostjo, pri katerih je tožnik odgovoren za vso škodo, ne glede na to, ali je bila kršitev namerna.
Zvezni zakon o odškodninskih zahtevkih je kongres sprejel leta 1946, da bi državljanom omogočil vložitev tožbe proti zvezni vladi v primerih odškodnine. Glavni namen zakona je povrniti škodo ljudem, ki so bili oškodovani zaradi nezakonitih dejanj državnih uslužbencev, in preprečiti, da bi se ta dejanja ponovila. Čeprav je bil statut na mizi že nekaj časa, je dobil večjo prednost, potem ko je ameriški bombnik priletel na Empire State Building in povzročil poškodbe, smrt in izgubo lastnine. Žrtve in družine žrtev so si prizadevale vložiti tožbo proti Združenim državam, ki so bile takrat imune na odškodninske primere. Leto pozneje je bil sprejet Zvezni zakon o odškodninskih zahtevkih, ki je žrtvam omogočil, da sodijo vladi na enak način, kot bi sodili zasebniku.
Tožba FTCA se obravnava pred sodnikom brez porote. Zadeve, vložene v skladu z Zveznim zakonom o odškodninskih zahtevkih, je treba obravnavati proti vladi Združenih držav in jih obravnavati izključno v tej tožbi, tudi če ima primer razloge za odpiranje ločeno proti posamezniku. Zakon določa tudi več izjem pri odvzemu imunitete, kot so izgube v poštnem sistemu, dejanja vlade med vojno, škode zaradi ureditve denarnega sistema ali upravljanja zakladniškega oddelka, večina mednarodnih civilnih krivic in diskrecijska funkcija.
Diskrecijska funkcija je določba, ki pravi, da Združene države niso odgovorne v primerih, ko je zaposleni uporabil osebno presojo za odločitev. To ne velja, če je posameznik prejel niz podrobnih navodil. Od njegove uveljavitve je bilo v Zvezni zakon o odškodninskih zahtevkih dodanih več drugih izjem s precedensi iz preteklih primerov. Zadev, ki temeljijo na strogi odgovornosti, zahtevkih glede ustavnosti in številnih namernih kaznivih dejanjih, ni mogoče vložiti na podlagi FTCA.