Izraz žrtev ustrahovanja se lahko uporablja na dva različna načina, ko razpravljamo o družbenem fenomenu ustrahovanja. Ena definicija uporablja izraz za opis nekoga, ki je tarča ustrahovanja, medtem ko ga druga definicija uporablja za opis nekoga, ki je hkrati žrtev in ustrahovalec. V prvem primeru žrtev prenaša vzorec zastraševanja, grožnje in poniževanja nasilnika ali skupine nasilnežev. V drugem primeru se lahko prav tako obrne in ustrahuje druge, ki jih dojema kot ranljive in nižjega statusa v družbeni hierarhiji, v kateri žrtev in ustrahovalec sodelujeta. Dejstvo, da nekatere legitimne žrtve ustrahovanja nadaljujejo z ustrahovanjem drugih, pomembno prispeva k težavam pri obravnavanju in reševanju problema ustrahovanja.
V prvi uporabi besede je žrtev nasilja nekdo, ki je večkrat izpostavljen zlorabi ali izkoriščanju s strani posameznika ali posameznikov. Čeprav je konflikt v večini družbenih situacij neizogiben, ustrahovanje vključuje vzorec vedenja, usmerjen proti nekomu, ki ga storilec dojema kot ranljivega. Nasilniki pogosto nadaljujejo s svojim negativnim vedenjem, ker ne verjamejo, da bodo imeli negativne posledice. Prav tako se lahko žrtev pogosto počuti nemočno in verjame, da ukrepanje za zaustavitev mučenja, vključno z obveščanjem pristojnih oseb, ne bo prineslo nič dobrega. V mnogih primerih ima žrtev lahko zelo slabe socialne veščine in ne more razviti strategije za soočenje z nasilnikom ali za zmanjšanje vedenja.
Ko se izraz žrtev ustrahovanja uporablja za opis nekoga, ki je hkrati ustrahovalec in žrtev ustrahovanja, običajno opisuje otroka ali odraslega, ki doživlja ustrahovanje in se zaradi stresa ali frustracije podobno obnaša do drugih. Nekateri strokovnjaki menijo, da imajo tako žrtve ustrahovanja kot tudi sami pogosto slabe socialne veščine in imajo težave pri zdravem pogajanju za družbene odnose. Tako ustrahovanje kot viktimizacija sta lahko torej simptoma žrtvinega lastnega pomanjkanja socialnih veščin in razumevanja ustreznih družbenih odnosov. Ta vrsta žrtve ustrahovanja ima lahko še posebej težko prejemanje pomoči, če se avtoritete, kot so učitelji, osredotočajo predvsem na lastna dejanja agresije in ne na svojo izkušnjo ustrahovanja s strani drugih. Zato je pomembno, da posamezniki, ki so odgovorni za preprečevanje ustrahovanja, upoštevajo položaj nasilnika v družbeni hierarhiji in ali je bil sam tarča negativnega vedenja.