Žolčna striktura je izraz, ki se uporablja za opis zožitve žolčevoda, cevi, ki prenaša žolč iz jeter in žolčnika v črevesje. Številni dejavniki lahko povzročijo zoženje žolčevoda, vključno z žolčnimi kamni, brazgotinami, pankreatitisom, tumorji in stanjem, znanim kot primarni sklerozirajoči holangitis. Ker lahko striktura žolčnika omeji sposobnost telesa, da pravilno razgradi hrano, lahko povzroči prebavne težave in lahko povzroči tudi kopičenje odpadkov v telesu. Obstaja več možnosti zdravljenja žolčne strikture, večina jih vključuje obravnavanje osnovnega vzroka zožitve žolčne cevi.
Žolč je tekočina, ki pomaga telesu pri razgradnji maščob med prebavnim procesom. Proizvajajo ga jetra, presežne količine žolča pa se shranijo v žolčniku. Žolčevod je cev, ki povezuje jetra in žolčnik z delom tankega črevesa, znanim kot dvanajstnik. Običajno ta kanal prenaša žolč v dvanajstnik kot del prebavnega procesa.
V primeru žolčne strikture pa se širina žolčne cevi zoži. To zoženje lahko povzročijo številni dejavniki. Na primer, pankreatitis ali otekanje trebušne slinavke, žolčni kamen ali tumor na bližnjem organu lahko pritisnejo na žolčno cev, kar povzroči zoženje. Brazgotinsko tkivo, ki je posledica operacije ali prejšnjih žolčnih kamnov, lahko ovira tudi cev. Avtoimunsko stanje, znano kot primarni sklerozirajoči holangitis, lahko povzroči stalno vnetje žolčevoda.
Ker lahko žolčna striktura omeji sposobnost telesa za razgradnjo maščob, ki jih najdemo v živilih, so številni njeni pogosti simptomi v prebavnem sistemu. Povzroča lahko na primer nelagodje v trebuhu in slabost. Stanje lahko povzroči tudi kopičenje odpadkov v telesu, kar lahko povzroči simptome, kot so porumenelost oči in kože ter srbenje.
V nekaterih primerih se lahko žolčna striktura zdravi s kirurško implantacijo stenta ali majhnega aparata, ki drži stene žolčne cevi odprte. Pogosto pa zdravljenje tega stanja vključuje odpravo njegovega osnovnega vzroka. Na primer, če je stanje posledica žolčnih kamnov, lahko zdravnik priporoči odstranitev žolčnika. Če je za zoženje kriv benigni tumor, je morda priporočljiva operacija, medtem ko je pri malignem tumorju potrebna kemoterapija ali obsevanje.