Zgornja meja emisij je vladni standard, ki narekuje največjo količino določenega onesnaževala, ki se lahko proizvede. Cilj uvedbe mejnih vrednosti emisij je običajno zmanjšati splošne ravni emisij z določitvijo standarda, ki sili industrije, da zmanjšajo proizvodnjo različnih onesnaževal. O omejitvah emisij se običajno razpravlja v okviru sistema omejevanja in trgovanja, tehnike, ki se lahko uporablja za nadzor in regulacijo emisij.
Ko se določi zgornja meja emisij, vladni delavci določijo, koliko določenega onesnaževala trenutno nastaja in koliko škode to onesnaževalo povzroča okolju. Nato določijo cilj, ki ga bodo dosegli, in določijo, kako hitro je mogoče zmanjšati proizvodnjo tega onesnaževala, pri čemer upoštevajo tehnološke omejitve, stroške in druge dejavnike. Če je zgornja meja emisij preveč radikalna, jo bo nemogoče izpolniti in sistem lahko razpade. Po drugi strani pa, če bo preblag, ne bo nobene spodbude za zmanjševanje emisij, cilj zniževanja onesnaževal pa ne bo uresničen.
V okviru sistema omejitve in trgovine se industrijam, ki proizvajajo onesnaževala, dodelijo krediti, ki jim omogočajo, da proizvedejo določeno količino določenega onesnaževala. Znesek razdeljenih dobropisov se sešteje k skupni pravici pod zgornjo mejo emisij. Če podjetje proizvede manj emisij, kot je dovoljeno v okviru svojih kreditov, lahko presežne kredite proda ali trguje s podjetjem, ki proizvaja več onesnaževal, kot je dovoljeno po sistemu. S trgovalnimi krediti lahko podjetja pomagajo industriji kot celoti doseči cilj glede emisij.
Določitev zgornje meje emisij naj bi ustvarila spodbudo za zmanjšanje onesnaževanja, saj bi bilo donosno pridobiti dodatne kredite, ki jih je mogoče prodati ali trgovati na prostem trgu. Vendar ima sistem pokrovčkov resno napako, to je, da je treba spremljati emisije. Sistemi za spremljanje so lahko dragi za vzpostavitev in vzdrževanje, zaradi česar je lahko uvedba in uveljavljanje omejitve emisij v resničnem svetu zahtevna. Ta zaskrbljenost je bila izražena kot kritika predlogov o omejitvah in trgovanju s strani ljudi, ki menijo, da bodo takšni sistemi sčasoma propadli.
Jasna prednost omejitve emisij je, da postavlja jasen cilj za zmanjšanje emisij, hkrati pa zagotavlja prilagodljivost, ki bo podjetjem omogočila, da se prilagodijo zaostrovanju emisijskih standardov. Sistem spodbuja tudi inovativnost in konkurenco.