Zgodovinopisje je študija o tem, kako se zgodovina sama piše ali prenaša skozi stoletja. Upošteva različne načine oblikovanja zgodovinskega vira, kot so verodostojnost uporabljenih virov, motivi avtorja, ki sestavlja zgodovino, in njena pristnost. Zgodovinopisje lahko obravnavamo kot obliko metazgodovine.
Beseda zgodovina izvira iz starogrškega “historia”, kar pomeni “poizvedovanje, znanje, pridobljeno s preiskavo”. Obstoj zgodovinskih virov daje dragocene podatke o preteklosti. Zgodovinarji te vire običajno razlikujejo glede na pisno in ustno zgodovino. Ustna zgodovina je bolj dinamična, ker se širi od ust do ust, medtem ko je pisna zgodovina fiksna in poudarja beleženje dejstev.
Zgodovinopisje poskuša te različne vire umestiti v poseben kontekst. To pomeni, da zgodovinopisec vsebine vira ne sprejema zgolj po nominalni vrednosti, temveč sledi viru, ki išče različne motive v njegovem oblikovanju. Zgodovinski vir je mogoče razumeti tako, kot je zamišljen iz določene perspektive in z natančnim ciljem, vezan na samo njegovo produkcijo. Zgodovinske dogodke je mogoče videti kot pristranske glede na posebnosti njihovega zapisovanja in predstavitve. Zgodovinar deluje kot zgodovinski detektiv, ki želi razvozlati logiko produkcije zgodovine.
Eno od vprašanj, ki si jih mora zastaviti zgodovinopisec, je, kako nekatera dejstva ostanejo vključena ali izključena iz zgodovine. Vključitve ali izključitve je mogoče najti s primerjavo različnih računov posameznega dogodka. V nasprotju s temi viri je mogoče razumeti dogodek ne le z manj pristranskega vidika, temveč prepoznati natančno perspektivo skladatelja vira.
V skladu s tem perspektivizmom zgodovinopisje začrta vpliv kulturnih ali ideoloških tropov znotraj posameznega vira. Zgodovinarji lahko tako zgodovino razvrstijo v kategorije, kot sta krščansko zgodovinopisje ali starogrško zgodovinopisje. To historiografu omogoča, da išče trende v zgodovinskem pisanju v določenem okviru, ki osvetljuje določen način pisanja zgodovine. Krščanska zgodovina na primer namiguje, da obstaja velik načrt za zgodovinske dogodke v svojem poudarku na obstoju Boga, medtem ko marksistična zgodovina predlaga prisvajanje zgodovine kot zgodovine razrednega boja. Zgodovinopisje torej zgodovine ne pojmuje kot objektivno beleženje dogodkov, temveč kot medij, ki osvetljuje način življenja proizvajalca zgodovinskega vira.