Zgodovina sociologije beleži nastanek sociologije kot jasno opredeljenega sodobnega študijskega področja v družboslovju. Ta disciplina ima korenine, ki segajo v klasično antiko. Sodobna sociološka teorija in praksa sta se pojavili v 19. stoletju, ko so bile znanstvene ideje in prakse uporabljene za preučevanje družbe in družbenih interakcij. Sociologija je v 20. stoletju postala veliko bolj raznoliko področje in pojavile so se nove šole sociološke misli, ki so poudarjale posebne teorije in eksperimentalne prakse.
Človeško družbo preučujejo že od prvih dni civilizacije. Zgodovina sociologije se začne pri učenjakih v antičnem svetu, kot sta Aristotel ali Tukidid. Čeprav ti pisci niso imeli znanstvenega okvira, so poskušali začrtati ključne značilnosti družbenih formacij in identificirati področja moči ali slabosti v procesu, pri čemer so bili pozorni na vprašanja razreda, statusa in bogastva, ki zelo skrbijo sodobne sociologe.
Sociologija kot sodobna akademska disciplina zahteva tako radovednost glede vprašanj družbene strukture in organizacije kot uporabo strogih znanstvenih praks za zbiranje in analizo informacij o družbi. To je postalo mogoče v letih po širjenju razsvetljenstva po Evropi. Razsvetljenstvo je poudarjalo uporabo znanosti in razuma za reševanje družbenih problemov, zgodovina sociologije kot sodobne discipline pa se začne s prvimi poskusi uporabe znanstvenih metod za reševanje vprašanj o družbeni organizaciji.
Karl Marx je morda najbolj znan zgodnji praktik sociologije. Znanstveniki so obsežno razpravljali o teoretični veljavnosti njegovega dela, vendar se na splošno strinjajo, da je Marx poskušal uporabiti znanstveno metodologijo za preučevanje družbe. Menil je, da je bila ta uporaba znanstvenega sklepanja za podporo njegovemu delu velik napredek v primerjavi z delom prejšnjih, utopičnih socialistov, vendar njegovo delo ni imelo stroge teoretične osnove sodobne sociologije.
V začetku 20. stoletja se je pojavilo več različnih šol sociološke misli. Max Weber je morda najbolj znana osebnost v zgodovini sociologije v tem obdobju. Skušal je preučiti in razumeti ključne značilnosti sodobnega sveta s poudarkom na družbenih strukturah, ki so bile povezane s politiko in ekonomijo. Weber je na primer trdil, da je tog moralni kodeks protestantizma spodbujal zelo strogo delovno etiko in spodbujal osebno kopičenje bogastva ter posledično vodil do vzpona sodobnega kapitalizma. Tovrstne teorije ni bilo mogoče objektivno dokazati, vendar je Weber skušal svoje trditve braniti s strogimi argumenti.
Sociologi, ki so delovali pozneje v 20. stoletju, so se pogosteje obračali k uporabi trdih statistik in konkretnih primerov. Chicaška šola je na primer mesto Chicago uporabila kot nekakšen laboratorij za analitično delo na področju sociologije. Združili so skrbno zbiranje statistik z uporabo družbene teorije, da bi te statistike razumeli.
Po drugi svetovni vojni je sociologija predstavljala številne različne miselne šole. V Sovjetski zvezi je bilo področje sociologije običajno omejeno na probleme, ki niso bili ideološko občutljivi. Na Zahodu je na sociologijo vplival vzpon postmodernizma in pogosto bolj prizanesljivo obrne pogled na marginalne ali deviantne skupine v družbi, skupine, ki bi jih starejši sociologi videli kot družbene probleme, ki potrebujejo rešitve.