Zemljin plašč je približno 1,800 milj (2,900 km) debela lupina stisnjene in segrete kamnine, ki se začne pod zemeljsko skorjo (litosfero), ki se razteza 3.1 milje (5 km) pod oceanskim dnom in 19 do 31 milj (30 do 50 km). km) pod celinami. Predstavlja 70 % Zemljine prostornine v primerjavi z zemeljsko skorjo, ki predstavlja manj kot 1 % celotne prostornine. Pravzaprav je skorja le tanek sloj zamrznjene kamnine, ki ščiti plašč pred vesoljem. Dve plasti sta ločeni s prehodnim območjem, imenovanim Mohorovičićeva diskontinuiteta (»Moho«), kjer se določena vrsta potresnega vala hitro pospeši, ko prehaja skozi.
Tako kot skorja je tudi plašč v veliki meri sestavljen iz oksidnih spojin, kot so olivin, pirokseni, spinel, granat, peridotit in eklogit. Ta plast pa se po svojih kemičnih razmerjih razlikuje od skorje. Sestavljen je iz približno 45 % kisika, 23 % magnezija, 22 % silicija, 6 % železa, 2 % aluminija, 2 % kalcija, s količinami natrija, kalija in drugih elementov v sledovih. Tako kot skorjo lahko plašč na splošno obravnavamo kot silikat. Pod njim sta zunanje in notranje jedro Zemlje, ki predstavljata približno 29 % Zemljine prostornine in sta sestavljena predvsem iz staljenega (zunanje jedro) ali trdnega (notranje jedro) železa in niklja.
Zgornji plašč (estenosfera) ima nizko gostoto glede na preostali del te plasti in teče tekoče, kot plastika. Razmere postajajo vse bolj vroče in gostejše, ko se spušča, dokler se kamnina popolnoma ne stopi tam, kjer se spodnji del konča in začne notranje jedro. Konvekcija v zgornjem plašču povzroča premik celin. Glavni gonilnik te konvekcije je prekrivajoča litosfera, ki se potopi nazaj v plašč skozi subdukcijske cone robov oceanov. S subdukcijo skorje skozi oceanske robove in njeno regeneracijo na različnih mejnih območjih (kjer se plošče razmikajo), kot je srednjeatlantski greben, se celotna oceanska skorja reciklira vsakih 100 milijonov let ali tako. Za primerjavo, deli celinske skorje so stari milijarde let.