Imenuje se tudi pacifiška ribniška želva, zahodna želva je vrsta želve, ki jo najdemo na pacifiških obalnih območjih Združenih držav. Te želve živijo predvsem v mokriščih, potokih in jezerih. Nekoč obilno v Washingtonu in Oregonu, je zahodna ribniška želva zdaj pogosta le v Kaliforniji. Znanstveno ime zahodne ribniške želve je Actinemys marmorata.
Zahodna ribniška želva z rumeno ali rjavo kožo tehta med 1 in 2.4 funta (0.4–1 kg) in doseže dolžino od 6 do 8 palcev (15.2–20.3 cm). Vrh njegove lupine, imenovan oklop, je olivno zelen z vzorci temnejših žarkov. Spodnji del oklepa, ki pokriva spodnjo stran želve, se imenuje plastron in je bled. Pri samcih je plastron konkaven. Te želve običajno živijo približno 40 let, čeprav lahko dosežejo največ 70 let.
Zahodna ribniška želva je predvsem dnevna, aktivna je podnevi. Poleti pa, ko so temperature zelo visoke, bo ponoči bolj aktiven. Povprečen dan zahodne želve v ribniku je sestavljen iz iskanja hrane in uživanja na skalah ali v plitvih vodah. Kot vse želve bodo tudi te glave, roke in noge potegnile v svoje oklepe, ko se počutijo ogrožene.
Vsejede, zahodne ribniške želve jedo žuželke, rastline, nevretenčarje in celo nekatere žabe in ribe. Lahko izberejo obrok, ki je živ ali že mrtev, vendar ga bodo vedno jedli pod vodo. Pri iskanju hrane se uporabljata tako vid kot vonj.
Ko samice dopolnijo 10 do 15 let, bodo pripravljene na parjenje. Sezona parjenja je pozno spomladi. Gnezda so narejena od maja do julija in so samo trda zemlja, ki je znotraj 109 jardov (100 metrov) od vodnega vira. Samice izležejo približno šest jajc, ki se inkubirajo 80–130 dni. Na novo izvaljene želve so dolge približno 1–1.2 palca (2.54–3 cm).
Zahodna ribniška želva je ena od treh pogostih vrst, ki jih najdemo v Kaliforniji. Drugi dve, rdečeuhi drsnik in zahodna poslikana želva, sta videti podobni zahodni ribniški želvi. Za razliko od teh vrst pa ribniška želva nima rdeče barve na lupini ali koži.
Čeprav še ni ogrožena v Kaliforniji, je zahodna ribniška želva utrpela resen upad tako v Washingtonu kot v Oregonu, kjer velja za ogroženo oziroma ogroženo. Uvedba novih plenilcev, ki plenijo mladoletne želve, kot je žaba bik, je glavni vzrok za upad teh želv. Uničenje habitata in bolezni sta drugi dejavniki.