Zeleni žoln (Picus viridis) je doma v Evropi in zahodni Aziji in je znan po svojem svetlo zelenem perju. Za razliko od drugih vrst detlov se zeleni žoln prehranjuje predvsem na tleh in le občasno na drevesih. Je največji od žolnov, ki jih najdemo v Evropi, v dolžino meri približno 12.6 palcev (32 cm) in lahko tehta do 0.5 lbs (220 g).
Zeleni žoln, razširjen po vsej Evropi, je v velikem številu mogoče najti v Franciji, Španiji, Nemčiji in Angliji. Ne najdemo ga na Irskem ali Škotskem, živi pa v severnih delih Afrike. Odprti gozdovi, trate in vrtovi so primarni habitati zelenega žolna.
Njegova zelena barva omogoča temu žolnu, da ostane skrit očem, medtem ko se na tleh hrani z mravljami. Hrani se tudi z drugimi žuželkami, deževniki, ličinkami žuželk in občasno tudi sadjem. Zaradi dolgega jezika in ostrega kljuna je lažje kopati zemljo za hrano.
Zeleni žoln ima poleg svetlo zelenega zgornjega perja tudi izrazito rdečo krono na vrhu glave. Ima tudi dolg črn kljun s črnim obročem, ki obdaja vsako oko. Perje na zadnjem koncu te vrste žolna je rumenkasto zeleno in je najbolj vidno, ko žolna leti. Ta vrsta ptic ima povprečni razpon kril 16.5 palcev (42 cm).
Samec in samica zelenega žolna se po videzu nekoliko razlikujeta. Samci imajo pod očmi pravokotno rdečo liso, pri samicah pa je črna. Zelo značilen klic, podoben smehu, pomaga temu žolnu označiti svoje ozemlje.
Parjenje samcev in samic poteka samo zaradi razmnoževanja, ki se običajno začne zgodaj spomladi. Najprej je treba iz lubja drevesa izklesati gnezdo. Samec prevzame to nalogo in lahko traja do mesec dni, da dokonča gnezdo. Po parjenju lahko samica odloži do sedem belih ovalnih jajčec. Te samec in samica žolna v gnezdu valita približno tri tedne.
Piščanci ostanejo v gnezdu in zanje skrbita oba starša še tri tedne. Po tem času se piščanci začnejo hraniti sami. Mladiči imajo zeleno zgornje perje s pikami, njihov spodnji del pa je siv namesto rumen. Ko so že dovolj stari, se žolni ločijo in živijo sami do naslednje gnezditvene sezone.