Zelandija je večinoma potopljena mikrocelina, ki meri približno 3,500,000 km2 (1,350,000 mi2), večja od Indije ali Grenlandije in nekaj manj kot polovico velikosti Avstralije. 7 % celine, ki je nad vodo, sestavljata dva otoka Nove Zelandije. Preostalih 93 % je potopljenih pod 100 – 1000 m (328 – 3,280 ft) plitve vode. Zelandija je znana tudi kot Tasmantis, novozelandska celina in celina Zelandija. Celotna celina sega približno 1,000 do 1,500 m (3,280 – 4,900 ft) od okoliškega morskega dna.
Zelandija je ena od dveh večjih potopljenih mikrocelin na svetu, druga pa je v celoti potopljena celina Kerguelen, ki se nahaja približno 5,000 milj (8,040 km) vzhodno. Ti mikrokontinenti so nastali s trenjem med tektonskimi ploščami in posledično vulkansko aktivnostjo. Celino Zelandija sestavljata predvsem dve vzporedni gorski verigi, večinoma pod vodo. Ta geološka sestava je edinstvena med celinami.
Zelandija leži na meji med dvema tektonskima ploščama, avstralsko ploščo in pacifiško ploščo. Na splošno se avstralska plošča premika proti severu, medtem ko se pacifiška plošča premika proti zahodu. Zanimivo je, da se južni in severni otok Nove Zelandije nahajata na različnih ploščah, zaradi česar se oba otoka odmikata drug od drugega s hitrostjo približno 4 m (13 ft) na stoletje. Zelandija se je od svoje matične celine, superceline Gondvane, ločila pred približno 130 in 85 milijoni let. Tako kot Južna Afrika in vrh Južne Amerike (Patagonija) tudi Nova Zelandija vsebuje nekaj vrst, ki so ostale od takrat, ko so bile te tri združene kot supercelina.
V preteklih ledenih dobah se je svetovna morska gladina znižala, s čimer se je razkrilo več Zelandije, čeprav natančno, koliko, ni znano. Velik del Zelandije naj bi vseboval fosile iz časov, ko je življenje uspevalo na večjem delu celine. Zelandija je dom največjega novozelandskega polja zemeljskega plina, plinskega polja Maui, ki zagotavlja 75 % novozelandskih ogljikovodikov. V prihodnosti bo miniranih več območij Zelandije.