Zdravljenje prve izbire se nanaša na zdravilo ali režim zdravljenja, ki se uporablja najprej po diagnozi kliničnega stanja. Običajno ima zdravljenje največ podatkov o njegovi učinkovitosti in varnosti za to specifično stanje. Najpogosteje zdravljenje prve izbire vključuje zdravila, ki so prisotna že dlje časa, saj je z njimi veliko izkušenj, tako v praksi kot s kliničnimi študijami.
Večina držav ima nacionalni organ, ki nadzoruje njihov zdravstveni sistem, vključno s standardiziranimi smernicami za vsako klinično stanje. Te smernice običajno sestavijo posebni odbori ali organizacije za vsako posebnost, ki jih vodi skupina strokovnjakov. Ameriški kolidž za kardiologijo (ACC) je na primer vzpostavil smernico za zdravljenje miokardnega infarkta, ki vključuje zdravljenje prve izbire.
Pri določanju zdravljenja prve izbire za katero koli klinično stanje ali bolezen se bo skupina specialistov zbrala in pregledala vse podatke, ki se nanašajo na zdravljenje določenega stanja. To bo vključevalo randomizirana kontrolirana preskušanja, farmakologijo zdravila, farmakoekonomijo in izkušnje s terapijo. Ko bodo upoštevani vsi ti in drugi dejavniki, bo vzpostavljen protokol za zdravljenje prve izbire, v skladu s katerim je največja verjetnost, da bo učinkovit.
Zdravljenje prve izbire ne vključuje le izbire uporabljenih zdravil, temveč tudi najboljše ukrepe brez zdravil, kot sta fizioterapija ali psihoterapija. Pri večini bolnikov naj bi zdravljenje prve izbire povzročilo ozdravitev bolezni. Vendar pa v majhnem številu morda ne bo delovalo in v teh primerih bo morda potrebno zdravljenje druge in tretje izbire.
V nekaterih primerih, na primer pri zdravljenju virusa humane imunske pomanjkljivosti (HIV), se zdravljenje prve izbire nadomesti z zdravljenjem druge izbire, če bolnik ne uspe pri zdravljenju prve izbire. Neuspeh prve izbire se nanaša na dejstvo, da je virus postal odporen na nekatera ali vsa zdravila v režimu. HIV se običajno zdravi s trojno terapijo ali tremi različnimi zdravili.
HIV se nenehno razmnožuje in spreminja ter lahko povzroči mutacije, zaradi katerih je odporen na nekatera zdravila. Pri bolnikih, ki jemljejo protiretrovirusno terapijo, se izvaja redna virusna obremenitev, in če se ta kljub dobremu upoštevanju zdravila poveča, je lahko znak odpornosti. V teh primerih se lahko preide na zdravljenje druge izbire, ki bo vsebovalo tudi vsaj tri zdravila, običajno različnih razredov, ki bodo aktivna proti virusu HIV in zmanjšala virusno obremenitev.