V glasbi je zborovska simfonija razširjena skladba, napisana za zbor in orkester. Uporabljajo se lahko tudi solo pevci. Pevčevi glasovi lahko igrajo tako pomembno vlogo kot inštrumenti v nekaterih ali vseh stavkih simfonije. Te simfonije so pogosto dramske ali pripovedne narave, pogosto jemljejo besedilo, ki ga uporabljajo pevci, iz drame, poezije ali druge literature. Od drugih glasbenih oblik, pri katerih so vokalisti izpostavljeni, kot so opere in oratoriji, se ločijo po tem, da je njihova struktura podobna konvencionalni simfoniji, pri čemer je celotno delo razdeljeno na stavke.
Prvi večji primer zborovske simfonične glasbe je zborovski finale četrtega stavka Devete simfonije Ludwiga van Beethovna, ki uporablja besede iz pesmi Friedricha Schillerja »Oda radosti«. Ta del predstavlja le majhen del celotnega dela, a bi služil kot navdih kasnejšim skladateljem. Prva znana oseba, ki je uporabila izraz »zborska simfonija«, je bil francoski skladatelj Hector Berlioz, ki ga je uporabil za opis svoje skladbe »Roméo et Juliette« leta 1858. Drugi pomembni skladatelji zborovskih simfonij so Felix Mendelssohn in Franz Liszt v 19. stoletju in Sergej Rachmaninoff, Gustav Mahler in Ralph Vaughan Williams v 20.
V nekaterih primerih je zborovska simfonija sestavljena z že v mislih določenim besedilom, pri čemer se pogosto uporabljajo čustva, ki jih vzbuja glasba, za dopolnitev besed, v drugih primerih pa je glasba napisana najprej in besedilo dodano pozneje. Številna literarna dela so bila uporabljena kot besedila za zborovske simfonije. Primeri vključujejo pesmi Walta Whitmana v “A Sea Symphony” Ralpha Vaughana Williamsa, “The Bells” Edgarja Allana Poeja v istoimenski simfoniji Sergeja Rachmaninova in Book of Psalms iz Svetega pisma v “Symphony of Psalms” avtorja Igorja Stravinskega.
Zborovske simfonije, ki svoje besedilo vzamejo iz zunanjega vira, ni nujno, da natančno posnemajo obliko izvirnika. Odvisno od tega, kaj je potrebno za skladnost z glasbo ali posebnimi temami in idejami, ki jih skladatelj želi poudariti, se lahko deli izvirnega besedila zapojejo izven izvirnega vrstnega reda, ponovijo, izpuščeni ali dodani. Nekatere zborovske simfonije, kot je “Sinfonia Antartica” Ralpha Vaughanana Williamsa, sploh ne temeljijo na nobenem besedilu in uporabljajo zborovsko glasbo brez besed za vzbujanje določenih čustev ali določenega vzdušja.