Upravljanje z zavarovalnimi sredstvi in obveznostmi (ALM) je proces preučevanja izpostavljenosti zavarovalnice tveganju sredstev in obveznosti, določanje njene tolerance tveganj in njenih finančnih ciljev ter načrtovanje ukrepov, ki jih mora izvesti, da bi omejila svojo izpostavljenost ob doseganju teh ciljev. Življenjske zavarovalnice so zaradi dolgoročne narave svojih poslov še posebej izpostavljene neusklajenosti sredstev in obveznosti. Za boljšo oceno in obvladovanje tveganj zavarovalnice gledajo na trajanje sredstev in obveznosti. Testiranje scenarijev in dinamična finančna analiza sta dve tehniki, ki se uporabljata v zavarovanju ALM.
Zavarovalno tveganje ALM je tveganje, ki nastane, ko se pogoji sredstev in obveznosti ne ujemajo, zaradi česar mora podjetje kupiti in prodati sredstva ali prevzeti obveznosti, kadar so pogoji neugodni. Najpogostejša tveganja ALM sta dve vrsti obrestnega tveganja. Prvo je tveganje reinvestiranja, ko je treba sredstva vložiti, ko so obrestne mere nizke in ravni sredstev visoke. Drugo je tveganje dezinvestiranja, ko je treba premoženje prodati, ko so cene nizke in obrestne mere visoke. Obvladovanje drugih tveganj, kot so valutno tveganje, tveganje lastniškega kapitala in tveganje države, se prav tako šteje za del zavarovalne ALM strategije.
Upravljanje obrestnega tveganja, ki so ga v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja vodile bančne institucije, ko so se obrestne mere nenadoma spremenile, je postalo glavna skrb za družbe življenjskega zavarovanja, kar je povzročilo zavarovalništvo ALM. Premije življenjskih zavarovanj so zaklenjene za kar 1970 let, zato morajo zavarovalnice poiskati naložbe s stabilnimi donosi za celotno življenjsko dobo teh polic. Tveganja ponovnega vlaganja so očitna, saj je treba prihodnje premije vložiti, tudi če je njihova donosnost nižja od stopnje, potrebne za pokrivanje sedanjih cen. Prav tako so zavarovalnice izpostavljene tveganju dezinvestiranja, ko je treba premoženje prodati tudi po nizkih cenah za pokritje škod ali drugih stroškov. Vpliv naraščajočih obrestnih mer se lahko poslabša zaradi izgubljenega dobička zaradi začasno ustavljenih polic, ko potrošniki iščejo bolj donosne finančne instrumente.
Glavno orodje, ki se uporablja pri oceni tveganja zavarovalne ALM, je metrika, imenovana trajanje, ki meri občutljivost sredstva na spremembe obrestnih mer. Pozitivno trajanje pomeni, da so cena in obrestne mere obratno sorazmerne; cena sredstva naraste, ko se obrestne mere znižajo. Negativno trajanje pomeni, da so cena in obrestne mere neposredno sorazmerne; cena sredstva naraste, ko se zvišajo obrestne mere. Konveksnost, ki je stopnja spremembe trajanja, se uporablja tudi za oceno obrestnega tveganja.
Za zmanjšanje obrestnega tveganja se uporablja veliko strategij obvladovanja tveganja, vključno s predanostjo in imunizacijo. Predanost je, ko podjetja ujemajo denarne pritoke iz svojih sredstev z denarnimi odlivi iz svojih obveznosti in se izolirajo pred učinki sprememb obrestnih mer. Čeprav predanost v idealnem primeru zmanjša izpostavljenost obrestnemu tveganju, je zelo težko natančno napovedati denarne tokove. Imunizacija je, ko podjetja uskladijo trajanje in/ali konveksnost svojih sredstev in obveznosti. Težava pri imunizaciji je iskanje in razumevanje ustreznih kombinacij sredstev in obveznosti, ki so v skladu z zahtevami glede solventnosti panoge.
Zavarovalnice za premoženjska zavarovanja se običajno ukvarjajo z vplivom tveganj ALM na ravni podjetja, pri čemer analizirajo svojo finančno stabilnost kot celoto, namesto da bi zavarovalništvu ALM namenile posebna sredstva. Uporabljajo dinamično finančno analizo (DFA), ki je pristop, ki simulira na tisoče naključnih scenarijev zaslužka podjetja. To je izboljšava od determinističnega pristopa, imenovanega testiranje scenarijev, ki se običajno uporablja pri življenjskih zavarovanjih, ki se opira na spretnost in izkušnje vodstvene ekipe zavarovalništva, da izbere najboljše, najslabše in najverjetnejše scenarije.