Zasebni zapor je center za pridržanje, ki ga upravlja zasebno podjetje, imenovano tudi profitno podjetje. Večina zaporov je javnih zaporov. Zasebni zapor se razlikuje od javnega, ker zasebnega zapora ne upravlja vlada. Namesto tega vlada plača zasebnemu podjetju za vodenje zapora.
Najstarejša znana oblika privatizacije zaporov v Združenih državah se je zgodila po državljanski vojni, čeprav je ta sistem le malo delil s sodobnim zasebnim zaporom. Sistem je bil znan kot zakupninski lizing. V bistvu so zasebna podjetja, kot so kmetije ali podjetja, najemala zapornike od zveznih in državnih vlad. Zaporniki bi nato zasebnim podjetjem zagotavljali delovno silo, kot da bi bili zaposleni.
Tema zasebnih zaporov je kontroverzna. Nasprotniki privatizacije zaporov trdijo, da profitna podjetja ne bi smela biti odgovorna za zapornike, ker bodo imeli večjo verjetnost, da bodo zlorabljeni in zlorabljeni. Poleg tega nasprotniki zasebnih zaporov trdijo, da podjetja s privatizacijo zaporov v bistvu služijo denar, ko gredo državljani v zapor. Dlje ko ostanejo v zaporu, več denarja bo podjetje zaslužilo. Zato, pravijo nasprotniki, bo industrija zasebnih zapor prispevala k lobiranju za strožje kazni, da bi služila njihovim finančnim interesom.
Zagovorniki industrije zasebnih zapor trdijo, da vlade zapravljajo denar za neučinkovite zapore in centre za pridržanje ter da je treba sistem prepustiti zasebnim podjetjem. Zasebno podjetje naj bi imelo spodbudo, da bo učinkovitejše, da bi zaslužilo več denarja. To lahko tudi ustvari delovna mesta in povzroči gospodarsko rast. Ta učinkovitost lahko koristi vladi in s tem državljanom, saj se manj vladnega denarja porabi za ohranitev določenega števila zapornikov.
Število zaporov, ki so zasebni, predstavlja majhno manjšino. Na primer, od leta 2010 je bilo v ZDA približno 2 milijona zapornikov, vključno s tistimi v državnih kaznilnicah, lokalnih zaporih in zveznih zaporih, a le približno 100,000 teh je bilo v zasebnih zaporih. Od leta 300 je bilo v ZDA manj kot 2010 zasebnih zaporov.