Zasebni sektor je tisti del nacionalnega gospodarstva, ki ga vlada ne nadzoruje. Vključuje vsa profitna in nepridobitna podjetja ter obračunava vse gospodarske dejavnosti, ki jih ni začela vlada, kot so gradnja tovarn in drugih zgradb, nakup surovin, ki jih je treba pretvoriti v končne izdelke, in plače, izplačane delavcem. Drugi del nacionalnega gospodarstva je javni sektor, ki je del gospodarstva, ki ga nadzoruje vlada, vključno s stvarmi, kot so plače zaposlenim, gradnja vladnih zgradb ali nakup orožja, vozil in uniform za svojo vojsko. .
Malo sodobnih gospodarstev pa ima zasebni sektor, ki deluje izključno v lastnih interesih, motiviran predvsem z dobičkom ali poslanstvom. Večina vlad vpliva na dejanja svojega zasebnega sektorja, neposredno ali posredno, s predpisi, kot so varnostne zahteve in finančni mandati, kot so zakoni o plačah in urah. Težko je natančno reči, kakšne ukrepe bi zasebni sektor sprejel brez tega vladnega vpliva, vendar je netočno trditi, da je njihovo vedenje pravzaprav povsem zasebno. Tako je pri analizi sodobnih gospodarstev enostavno razlikovati med javnim in zasebnim sektorjem, težje pa razlikovati med obema, ko analiziramo delovanje teh zasebnih sektorjev. Na nadomestila zasebnih podjetij na primer vplivajo vladni zakoni o plačah in delovnih urah, tako da zneski plač niso določeni izključno po presoji zasebnega sektorja.
Pomemben vpliv vlade v zasebnem sektorju je relativno nov pojav. V Združenih državah se je resno začelo v začetku 20. stoletja, v veliki meri kot odgovor na to, kar so dojemali kot ekscese nebrzdanega kapitalizma med industrijsko revolucijo. Sprejetje zakonodaje, ki nadzoruje otroško delo, ureja živilsko industrijo in industrijo zdravil ter obvezuje urne in plačne standarde, je močno vplivalo na dejanja zasebnega sektorja. Sodobna zakonodaja je posodobila tiste prejšnje predpise, poleg tega pa je naložila dodatne dejavnosti delodajalca, kot so posebni ukrepi pri varovanju varnosti in zdravja zaposlenih ter spremljanje rezultatov.
Vpliv vlade v zasebnem sektorju nekateri menijo, da je koristen, saj je tako pogosto usmerjen v doseganje družbeno zaželenih ciljev, kot so stabilne družine in varen prevoz. Nekateri politični modeli dejansko spodbujajo popoln vladni nadzor nad celotnim gospodarstvom in popolnoma izpodrivajo zasebni sektor. Dva najbolj opazna poskusa tega sta se zgodila v 20. stoletju v Sovjetski zvezi in na Kitajskem, dveh velikih komunističnih narodih.
Sovjetska zveza, prva država, ki je poskusila vzpostaviti celovito poveljniško gospodarstvo, je po revoluciji leta 1917 nacionalizirala vsa podjetja. Sama velikost agrarne države ji je dala zagon, ko se je poskušala preoblikovati v močno industrializirano državo, gospodarstvo pa je raslo pod centraliziranim nadzorom. Po drugi svetovni vojni pa, ko je bila industrializacija tako popolna kot praktična, so v procesu gospodarskega odločanja prevladovali politiki in politična ideologija, ne pa gospodarska nuja, kar je vodilo v nenehno propadanje gospodarstva vse do zloma vlade v 1991.
Togi vladni nadzor Kitajske nad njenim gospodarstvom, ki se je začel, ko je bila leta 1949 ustanovljena Ljudska republika Kitajska, je bil leta 1978 umirjen kot odgovor na stagnirano poveljniško gospodarstvo, ki ga zaznamujeta neučinkovitost in korupcija. Vlada je dovolila ustanavljanje samostojnih podjetnikov in malih podjetij. Popuščanje omejitev se je nadaljevalo in do leta 2010 se je kitajsko gospodarstvo razširilo na točko, ki je bila 90-krat večja kot leta 1977. Medtem ko je vlada ostala prevladujoči dejavnik v nekaterih panogah, kot sta težka proizvodnja in energetika, je sprejela veliko kapitalističnih načel upravljanja. Širitev kitajskega zasebnega sektorja je bila gonilna sila rasti njenega gospodarstva brez primere.
Ti poskusi, ki so vplivali na življenja milijard ljudi, so jasno pokazali, da je zasebni sektor ključnega pomena za uspeh gospodarstva. Vendar pa je nereguliran zasebni sektor, kakršen je bil viden med ameriško industrijsko revolucijo, splošno zaznan kot škodljiv za ljudi in navsezadnje za družbo kot celoto. Zgodovinsko gledano so torej najuspešnejša sodobna gospodarstva tista, ki imajo močan, a reguliran zasebni sektor.
SmartAsset.