Da bi bil obsojen za večino kaznivih dejanj, je treba ugotoviti, da je imel igralec ustrezno mens rea – torej »stanje duha« – da je storil kaznivo dejanje. Zahtevano stanje duha je odvisno tako od kaznivega dejanja kot od pristojnosti, vendar nekatere duševne napake lahko izničijo obstoj tega posebnega stanja duha. Običajno se uveljavljata dve široki kategoriji obrambe pri duševnih motnjah. Prvi je obramba ob norosti, ki je odvisna od določene napake obtoženčevega uma. Druga kategorija obrambe pred duševnimi motnjami je zastrupitev, ki jo lahko razdelimo na prostovoljno in nehoteno zastrupitev.
Za uveljavljanje obrambe glede duševne motnje mora obdolženec dokazati, da je obstajala kakšna napaka, ki mu je preprečila, da bi ustvaril potrebno duševno stanje za izvršitev kaznivega dejanja. Na primer, večina jurisdikcij zahteva, da je moral vsak, ki je bil obsojen za umor, pri dejanjih, ki so privedla do smrti žrtve, “premišljeno premisliti”. Zlobna misel na splošno pomeni, da je oseba izrecno nameravala žrtvi povzročiti vsaj resno telesno poškodbo, preden je storila dejanje, ki jo je ubilo. Ustrezna obramba zaradi duševne motnje bi kazala, da obtoženec v času dejanja kaznivega dejanja ni imel duševne sposobnosti, da bi žrtvi nameraval ubiti ali resno poškodovati. Če je obramba pri tej duševni motnji uspešna, to ne bi nujno povzročilo nedolžnosti obdolženca, lahko pa bi bilo kaznivo dejanje zmanjšano na manj resno obtožbo, kot je na primer uboj.
Obstaja več vrst testov za zaščito pred duševnimi motnjami pri norosti, ki so priznani v različnih jurisdikcijah. Vendar pa obstajata predvsem dve, ki sta najpogosteje prepoznani. Pravilo večine je pravilo “M’Naghten”, ki se lahko uveljavlja, če obtoženec ni vedel, da bi bilo njegovo dejanje napačno, ali ni razumel narave in kakovosti svojih dejanj. Drugo je pravilo »neustavljivega impulza«, ki zahteva dokaz, da obtoženec ni mogel nadzorovati svojih dejanj ali uskladiti svojega ravnanja z zakonom.
Zastrupitev se lahko uveljavlja kot obramba pred duševnimi motnjami, če bi zastrupitev obdolženca spravila v stanje, v katerem ne bi mogel oblikovati potrebnega naklepa za izvršitev določenega kaznivega dejanja, za katero je obtožen. Ena črta, ki jo je treba potegniti, je, če je bila zastrupitev prostovoljna ali nehotena. Do nehotene zastrupitve pride, ko oseba zaužije opojno snov, ne da bi vedela za njeno naravo, ob nevarnosti hude telesne poškodbe ali po zdravniškem nasvetu. Nasprotno pa do prostovoljne zastrupitve pride, ko oseba namerno zaužije opojno snov z zavedanjem o njeni opojni naravi in je zelo