V rimokatolištvu in nekaterih drugih krščanskih skupinah je zakramentalna teologija prepričanje, da Bog zagotavlja milost človeštvu z določenimi zunanjimi dejanji, ki jih je uvedel Kristus. Sedem zakramentov v rimskokatolištvu so zakramenti krsta, evharistije, sprave, birme, poroke, svetega reda in bolniškega maziljenja. Nekatere krščanske skupine morda priznavajo vsaj nekatere od teh zakramentov, mnoge druge pa jih imenujejo »urede« in ne zakramente in se razlikujejo v razumevanju milosti, izražene skozi njih.
Zakramentalna teologija se je razvila v srednjem veku. Sama beseda zakrament izhaja iz latinščine, kar pomeni »tisto, kar ustvarja svetost«. Prvič je bil uporabljen kot v krščanski teologiji kot prevod grškega musterion ali »skrivnost«. Izraz zakrament se je v zgodnji cerkveni zgodovini uporabljal ohlapno, saj so nekateri pisci omenjali »zakrament dela« ali »zakrament Gospodove molitve«, nobeden od njih ni bil priznan kot eden od uradnih zakramentov cerkve. Avguštin, ki je pisal v petem stoletju našega štetja, je zakramente opredelil kot »vidno obliko nevidne milosti«. Kasneje je Tomaž Akvinski to definicijo izpopolnil tako, da se nanaša posebej na dejanja, ki jih je Kristus določil za posvečenje, kar je definicija, ki se ohranja v sodobnem času.
V zakramentalni teologiji velja, da zakramenti ne predstavljajo le posvečenja, ampak so sredstvo, s katerim se posvečenje doseže. Najbolj znan primer tega je katoliška evharistija ali obred obhajila, pri katerem se verjame, da kruh in vino dobesedno postaneta Kristusovo telo in kri, ne pa le njuna simbola. To prepričanje je znano kot transubstanciacija. S transubstanciacijo je vernik, ki je in pije dobesedno Kristusovo telo in kri, po njih posvečen ali posvečen.
Vse večje krščanske skupine izvajajo krst in obhajilo v takšni ali drugačni obliki, nekatere pa priznavajo tudi birmo in poroko kot cerkvena obreda. Mnogi protestanti pa poučujejo »teologijo uredb« in ne zakramentalno teologijo. Po tem prepričanju krst, obhajilo in druge cerkvene prakse niso dejanska sredstva, s katerimi ljudje prejmejo milost, ampak so predstavitev ali opomnik milosti, ki prihaja po veri. Nekateri protestanti verjamejo, da je katoliška zakramentalna teologija napačna, ker implicira, da odrešitev prihaja z deli in ne z vero. Prav tako se lahko vzdržijo sklicevanja na vodo, ki se uporablja za krst, ali kruh, ki se uporablja za obhajilo, kot na svete same po sebi, temveč se omenjajo kot prikazi svetih predmetov.