Zakon o ohranjanju snovi, znan tudi kot ohranjanje mase, pravi, da se količina snovi v zaprtem sistemu nikoli ne spremeni. To se na površini zdi napačno, ko nekdo pogleda preprosto vprašanje, kaj se zgodi s snovjo, ko sežge na Zemlji. Zdi se, da je bila zadeva pri tem do neke mere uničena, in tako je veljalo vse do 18. stoletja. Če bi bila Zemlja popolnoma zaprt sistem, bi toploto, svetlobo, zvočno energijo in uhajajoče pline, ki nastanejo v procesu gorenja, še vedno zaznati. Materija torej lahko spremeni obliko v zaprtem sistemu, tako kot energija, vendar je nikoli ni mogoče ustvariti ali uničiti.
V 1700-ih je francoski kemik Antoine-Laurent Lavoisier začel jasno definirati načelo zakona o ohranjanju snovi, čeprav je dejansko idejo mogoče zaslediti nazaj v starodavno grško prepričanje, da nič ne more nastati iz nič. Lavoisier je izvajal eksperimente, kjer je ustvaril reakcije v popolnoma zaprtih komorah, kar je bila takrat nova ideja. V svojih poskusih je nato izmeril težo vseh stranskih produktov reakcije in ugotovil, da se ni spremenila. Pripisujejo mu odkritje in poimenovanje kisika kot stranskega produkta gorenja snovi, kar ga je pripeljalo do razumevanja zakona o ohranjanju snovi. Njegove raziskave so mu prinesle naziv oče moderne kemije.
Šele več kot stoletje pozneje je Albert Einstein odkril, da sta snov in energija zamenljivi. Einstein je dokazal, da sta zakon ohranjanja snovi in energije le dva načina gledanja na isti proces. Kemija ima zdaj uveljavljene metode za izračun molekulske mase snovi, tako da je jasno, da ko spojine združimo ali ločimo, se snov ni izgubila ali uničila.
Na žalost, čeprav je Lavoisier pionir raziskav ohranjanja mase, nikoli ni mogel dokončati svojih poskusov. Kot član nepriljubljene francoske skupine davkov, znane kot Ferme Generale, je izkoristil svoj položaj, da bi zaslužil bogastvo, in bil med francosko vladavino terorja obsojen na smrt. Prosil je za 15-dnevno podaljšanje njegove usmrtitve, da bi dokončal svoje znanstvene eksperimente, za katere je menil, da bi bili dragoceni za potomce. Sodnik v zadevi pa je odgovoril, da “…Republika ne potrebuje znanstvenikov,” in je bil 8. maja 1794 giljotiniran.