Zakon o zlorabi računalnika iz leta 1990 je zakon v Združenem kraljestvu, ki določa, da so nekatere dejavnosti nezakonite, na primer vdiranje v sisteme drugih ljudi, zloraba programske opreme ali pomoč osebi pri dostopu do zaščitenih datotek na računalniku nekoga drugega. Zakon je nastal po zadevi R proti Goldu iz leta 1984-1985, na katero je bila leta 1988 vložena pritožba. Pritožba je bila uspešna in je navdihnila parlament, da je ustvaril zakon, ki bi kaznivo ravnanje, ki sta ga storila Robert Schifreen in Stephen Gold. Očitno ga ni bilo mogoče uporabiti retroaktivno, vendar je bil njegov cilj odvračati od vedenja, kot je njihovo v prihodnosti.
Kar se je zgodilo, da je sprožilo primer in na koncu pripeljalo do zakona, je bilo naslednje: Gold je opazoval zaposlenega v Prestelu na sejmu, kako vnaša svoje uporabniško ime in geslo v računalnik. Gold in Schifreen sta nato te informacije iz domačega računalnika uporabila za dostop do sistema British Telecom Prestel in še posebej za vstop v zasebno sporočilo princa Philipa. Prestel je izvedel za ta dostop, dva moška je ujel in ju obtožil goljufije in ponarejanja. Moški so bili obsojeni in kaznovani, vendar so se na svojo zadevo pritožili.
Eden ključnih vidikov pritožbe je bil, da moška podatkov nikakor nista uporabljala za osebno ali nezakonito pridobitev. Ker pri vohunjenju za sistemom nekoga drugega ni šlo za nobeno premoženjsko korist, so trdili, da se obtožbe po posebnih zakonih ne morejo nanašati nanje. Dom lordov je moške oprostil, vendar je postal odločen, da v prihodnje prepove takšno vedenje. Zaradi tega je bil leta 1990, dve leti po uspešni pritožbi, razvit in sprejet zakon o zlorabi računalnika.
Zakon je razdeljen na tri dele in določa nezakonita naslednja dejanja:
Nepooblaščen dostop do računalniškega gradiva
Nepooblaščen dostop do računalniških sistemov z namenom drugega kaznivega dejanja
Nedovoljeno spreminjanje računalniškega materiala
Prvi del zakona osebi prepoveduje uporabo tuje identifikacije za dostop do računalnika, zagon programa ali pridobivanje kakršnih koli podatkov, tudi če tak dostop ne vključuje nobene osebne koristi. Posamezniki tudi ne morejo spreminjati, kopirati, brisati ali premakniti programa. Zakon o zlorabi računalnika tudi prepoveduje vse poskuse pridobitve gesla nekoga drugega. Očitno, če nekdo drugi osebi da svojo identifikacijo in ta lahko zakonito uporablja računalnik, ti zakoni za nepooblaščen dostop ne veljajo.
Druga določba zakona je pridobitev dostopa do računalniškega sistema za izvršitev ali olajšanje kaznivega dejanja. Posameznik ne more uporabiti sistema nekoga drugega za pošiljanje materiala, ki bi lahko bil žaljiv, ali za zagon črvov ali virusov. Prav tako ne more nekomu dati svoje identifikacije, da bi lahko uporabljal sistem za ta namen. Ta drugi del pomeni, da bi posameznik spodbujal naklep ali zločin nekoga drugega.
Nepooblaščena sprememba zakona o zlorabi računalnikov pomeni, da oseba ne more izbrisati, spremeniti ali pokvariti podatkov. Še enkrat, če nekdo vnese virus v sistem nekoga drugega, bi kršil zakon. Običajno se samo nepooblaščen dostop šteje za kaznivo dejanje, ki se kaznuje z denarno kaznijo. Dostop z namenom in nepooblaščeno spreminjanje se štejeta za težje in se lahko kaznuje z visokimi globami in/ali zaporno kaznijo.