Zakon o zavarovanju dohodka pri upokojitvi zaposlenih (ERISA) je zakon, ki ga je leta 1974 sprejela vlada Združenih držav. Namenjen je zaščiti pokojnin posameznih zaposlenih, ko delodajalec ponudi pokojnino. Zakonodaja ERISA in njene spremembe prav tako določajo določene zaščite glede zdravstvenega zavarovanja zaposlenih in drugih ugodnosti, ki jih sponzorira delodajalec.
Zakon o varstvu dohodka zaposlenih pri upokojitvi ne zahteva od delodajalcev, da zaposlenim zagotavljajo pokojnino, prav tako ne zahteva od delodajalcev zdravstvenega zavarovanja. Namesto tega ureja tiste delodajalce, ki prostovoljno ponujajo te storitve, in določa predpise o tistih delodajalcih, ki posameznikom ponujajo upokojitvene in zdravstvene ugodnosti. Namen ERISA je zagotoviti zaščito tistih zaposlenih, ki računajo na zdravstveno zavarovanje ali pokojninske načrte zaposlenih.
V skladu s pravili Zakona o zavarovanju dohodka zaposlenih pri upokojitvi morajo delodajalci, ki ponujajo pokojnino, določiti datum, ko ta pokojnina pridobi. Z drugimi besedami, če delodajalec ponudi pokojnino, mora delodajalec določiti določeno število let, ki jih mora oseba delati, po katerih je njegova pokojnina zagotovljena. Ob pridobitvi pokojnine delodajalec delavcu ne more znižati zneska pokojnine.
Zakon ureja tudi vlaganje in upravljanje pokojninskih skladov. Tisti, ki upravljajo pokojninske sklade, se imenujejo fiduciarji ERISA. Zavezani so, da sredstva pokojninskega načrta vlagajo le v določene, varne naložbe in so dolžni zaposlenim, da pri upravljanju pokojninskega sklada dajo svoje interese na prvo mesto.
Spremembe zakona o zavarovanju dohodka pri upokojitvi zaposlenih, vključno z Zakonom o usklajevanju konsolidiranih proračunov vseh vrst iz leta 1985 (COBRA) in Zakonom o prenosljivosti in odgovornosti zdravstvenega zavarovanja iz leta 1996 (HIPAA), zagotavljajo tudi zaščito zaposlenih, ki so odvisni od zdravstvenega zavarovanja, ki ga sponzorira delodajalec. Ti dve uredbi, tako kot ERISA na splošno, ne zahtevata, da delodajalec nudi zdravstveno zavarovanje. Namesto tega so postavili pravila za delodajalce, ki ponujajo takšne ugodnosti.
V skladu z HIPAA delodajalci ne morejo diskriminirati zaposlenega, ko ponujajo zdravstveno zavarovanje za že obstoječe stanje. Čeprav lahko omejijo kritje za stanja, diagnosticirana v šestih mesecih, preden se zaposleni prijavi v načrt, ne morejo omejiti kritja za dolgotrajna stanja, kot sta artritis ali sladkorna bolezen, ki jih ima posameznik dalj časa. V skladu s COBRA morajo delodajalci dovoliti zaposlenim, ki neprostovoljno izgubijo službo ali so odpuščeni brez lastne krivde, da ohranijo zdravstveno zavarovanje do 18 mesecev.