Zakon o zasebnosti je ameriški zakon, ki je bil sprejet leta 1974, da bi obravnaval vse večjo zaskrbljenost glede zasebnosti posameznikov in načina, na katerega vlada vodi, vzdržuje in nadzoruje evidence. Jedro zakona o zasebnosti je vključevalo individualni nadzor nad vladnimi evidencami, pri čemer zakon navaja, da je treba ljudem omogočiti vpogled v lastne evidence in da imajo pravico spreminjati napačne evidence in ugotoviti, kako se uporabljajo njihove evidence.
Ljudje pogosto skupaj razpravljajo o Zakonu o zasebnosti in Zakonu o svobodi obveščanja, ker oba zakona obravnavata transparentnost vlade in opolnomočujeta posamezne državljane. Zakon o zasebnosti pa je bolj osredotočen na varovanje zasebnosti posameznikov, medtem ko je zakon o svobodi obveščanja zasnovan tako, da bi informacije, ki jih ima vlada, postale bolj dostopne javnosti, če prost dostop ne bi ogrozil nacionalne varnosti.
V skladu z Zakonom o zasebnosti morajo imeti vladne agencije sisteme evidenc in te evidence morajo nadzorovati in varovati. Informacij med agencijami ni mogoče izmenjati, razen v posebnih okoliščinah ali z odobritvijo osebe, na katero se evidenca nanaša. Kadar sistem evidenc vključuje stvari, ki jih je mogoče uporabiti za identifikacijo posameznikov, kot so imena, številke socialnega zavarovanja in drugi identifikatorji, imajo ti posamezniki pravico zahtevati kopije svojih evidenc.
Ljudje lahko vložijo zahtevo Zakona o zasebnosti, da si ogledajo evidence, ki jih hranijo vladne agencije, in lahko tudi popravijo napake, če jih ugotovijo. Državni organi ne bodo objavili informacij, ki se štejejo za potencialno varnostno tveganje, in tudi ne bodo objavili informacij, če se osebni identifikatorji ne uporabljajo. Na primer, vladni agenciji, ki vodi evidenco o organizacijah, ne bi bilo treba posredovati informacij o teh organizacijah članom teh organizacij, razen če je bilo za indeksiranje datoteke in njeno orientacijo v arhivskem sistemu agencije uporabljeno nekaj podobnega seznamu imen.
Zakon o zasebnosti tudi varuje državljane pred razkritjem svojih podatkov osebam, ki niso pooblaščene. Ljudje na primer ne morejo vložiti zahtev po Zakonu o zasebnosti za ljudi, ki niso sami, zakon o zasebnosti pa se lahko uporablja tudi za omejevanje zahtev Zakona o svobodi obveščanja z utemeljitvijo, da bi odobritev določenih zahtev lahko ogrozila osebno zasebnost. Zakon tudi ne zajema gradiva, ki velja za zgodovinsko ali arhivsko; na primer, pridobiti informacije o nekom, ki je živel v prejšnjem stoletju, je razmeroma enostavno, ker se te informacije štejejo za arhivske narave.