Zakon o varstvu potrošniških kreditov (CCPA) je drugo ime za zvezni zakon o prikrajšanju plač, ki je stopil v veljavo v Združenih državah leta 1968 in navaja, da delodajalci, ki morajo zadržati del plače zaposlenega za poplačilo enega dolga, tega zaposlenega ne morejo odpustiti zaradi dolg. Na primer, delodajalec, ki mora s sodnim nalogom zadržati del plače enega zaposlenega za poplačilo dolga do IRS, se ne more odločiti, da bo tega zaposlenega odpustil zgolj zaradi dolga. Če pa je delavec dolg več kot en dolg, ga lahko delodajalec odpusti, če želi. Zakon o varstvu potrošniških kreditov uveljavlja Sektor za plače in ure (WHD).
Zakon o varstvu potrošniških kreditov ne samo, da ščiti zaposlene pred izgubo službe, ampak tudi določa najvišji znesek, ki ga podjetje lahko zadrži od plače. To ščiti zaposlenega pred izgubo celotne plače zaradi odplačila dolga. Le nekateri dolgovi od delodajalca zahtevajo, da zadrži denar za poplačilo. Ti dolgovi nastanejo, ko delavec dolguje denar vladi ali ko sodišče odloči, da mora zaposleni na ta način odplačati dolg. Dolg ni dolžan delodajalcu, ampak delodajalec vzame denar in ga plača državi ali ustrezni osebi, ki jo določi sodišče.
Zadrževanje tega denarja je pravni postopek, znan kot zaplemba plače. Zaviranje plače ni isto kot prostovoljno privolitev v zadržanje denarja. Če je na primer delavec od delodajalca zahteval, da zadrži določen znesek od vsake plače za poplačilo osebe ali podjetja, potem to ne temelji na nobeni sodni odredbi in ni zaplemba plače. Zaviranje plače začne veljati šele, ko zakon zahteva odtegnitev denarja.
Zakon o varstvu potrošniških kreditov zajema samo tiste, ki živijo v Združenih državah in na njihovih ozemljih ali posestvih. Vsak denar, ki se šteje za osebni dohodek, je zajet v tem zakonu. Dodatni zasluženi denar, ki se šteje za napitnino, se po Zakonu o varstvu potrošniških kreditov ne šteje za del zaslužka osebe.
Izjeme obstajajo v primerih preživnine za otroka in preživnine. V tem primeru se lahko kot preživnina za otroka zadrži in izplača do 50 odstotkov zaslužka delavca. Če oseba nima trenutnega zakonca ali otroka za preživljanje, lahko sodišče odredi, da se 60 odstotkov zaslužka nameni za preživnino za otroka.