Zakon o računalniški varnosti iz leta 1987 je Kongres Združenih držav Amerike sprejel leta 1987 kot prvi poskus vzpostavitve standardov za varnost nove generacije računalnikov v lasti nacionalne vlade. Drugi cilj zakona je bil zakonsko priznavanje ideje, da obstaja vrsta informacij, ki se ne štejejo za »skrivne«, vendar si zaslužijo zaščito v računalniških sistemih države. Uveljavitev tega priznanja z vzpostavitvijo varnostnih protokolov in usposabljanjem za delo in zaščito je bila glavnina zakona o računalniški varnosti iz leta 1987, kot tudi imenovanje enega samega zveznega subjekta, nacionalnega urada za standarde, ki bo nadzoroval in usklajeval ta prizadevanja ves čas. zvezna vlada
V zgodnjih osemdesetih letih prejšnjega stoletja so tako imenovani osebni računalniki veljali za zmogljiva orodja, svetovni splet pa je bil še v fazi oblikovanja, a o celotnem potencialu in ranljivosti računalnikov so le ugibali. Zvezna vlada je bila že velik uporabnik namiznih računalnikov, tako samostojnih kot omrežnih, vendar ni bilo osrednjega organa, ki bi bil odgovoren za nadzor varnostnih vprašanj in vprašanj usposabljanja; namesto tega je bila odgovornost za računalnike v zvezni lasti in informacije, ki so jih shranili, naključno razdeljena med tri agencije. Določanje politike računalniške varnosti za zvezno vlado je bilo v pristojnosti Urada za upravljanje in proračun, ministrstvo za trgovino pa je bilo odgovorno za določanje standardov obdelave in računalništva računalnikov, ki jih je kupila vlada. Agencija za nacionalno varnost (NSA) je bila nato obtožena varovanja tajnih podatkov na zveznih računalnikih. Usklajevanje prizadevanj med temi tremi agencijami ni bilo, vojne za zemljo pa so bile pogoste.
Leta 1984 je predsednik Ronald Reagan podpisal direktivo, ki je ustvarila strukturo, znotraj katere so imeli NSA, Ministrstvo za obrambo (DoD) in Svet za nacionalno varnost pomembne odgovornosti pri razvoju standardov računalniške varnosti, vendar se je zdelo, da njihove dejavnosti prepletajo civilne in obrambne zadeve, kot npr. tudi ogroziti dostop civilistov do državnih evidenc. Reaganov ukaz je bil preklican med zaslišanji o Zakonu o računalniški varnosti iz leta 1987, ki so potekala zaradi neuspeha sprejetja zakonodaje leta 1985, ki naj bi Nacionalnemu uradu za standarde dodelila nalogo razvoja in uveljavljanja varnostnih standardov za zvezne računalnike.
Zakon o računalniški varnosti iz leta 1987 je obravnaval štiri posebna področja. Prvič, vzpostavil je novo stopnjo tajnosti: »občutljivo«, ki je bila dana informacijam, ki bi jih bilo treba zaščititi, vendar se ni dvignila na raven »skrivnosti«. Drugič, zahteval je razvoj enotnih varnostnih politik in praks za zvezne računalniške sisteme, ki so hranili občutljivo gradivo, ter identifikacijo teh sistemov. Tretjič, zakon je zahteval enotne standarde usposabljanja za osebje, dodeljeno za upravljanje teh sistemov. Zakon je Nacionalnemu uradu za standarde končno dodelil nalogo, da ob pomoči NSA razvije minimalne sprejemljive standarde za varnost vseh zveznih računalnikov in računalniških sistemov. Predmet številnih zaslišanj in revizij je bil Zakon o računalniški varnosti iz leta 1987 dokončno nadomeščen z Zveznim zakonom o upravljanju informacijske varnosti iz leta 2002.