Zakon o prehranskem označevanju in izobraževanju ali NLEA je zvezni zakon, ki je bil sprejet leta 1990. Spremenil je zakon o hrani, zdravilih in kozmetiki (FDCA), da bi zahteval, da skoraj vsa živila, ki se prodajajo potrošnikom, zagotovijo informacije o hranilni vrednosti na svoji embalaži. Eden od namenov Zakona o označevanju hranilne vrednosti in izobraževanju je bil informirati potrošnike o hranilni vrednosti živil in jim pomagati pri izbiri bolj zdrave hrane. NLEA je tudi poenotila predpise o označevanju, tako da so potrošniki lažje razumeli oznake na živilih, ki jih kupijo.
NLEA je določila smernice o informacijah, ki jih morajo proizvajalci živil vključiti na etikete. Informacije o porcijah so ena od zahtev. Večina informacij o hranilni vrednosti temelji na velikosti porcije. Poleg tega je potrebno zagotoviti tudi število obrokov na posodo. Na ta način potrošnik ne pozna samo informacij o hranilni vrednosti ene porcije, ampak bi lahko na podlagi teh informacij ugotovil informacije o hranilni vrednosti za celoten paket hrane.
Druge informacije, zahtevane na etiketi, vključujejo število kalorij na porcijo ter skupno količino maščobe in nasičenih maščob. Na etiketi mora biti vključena tudi količina beljakovin, ogljikovih hidratov in vlaknin v hrani. Poleg tega je treba vključiti podatke o holesterolu, sladkorjih in natriju. Zakon o označevanju hranilne vrednosti in izobraževanju prav tako zahteva, da se potrošniku zagotovijo informacije o mineralih in vitaminih.
Za potrošnike je koristno, da poznajo informacije o hranilni vrednosti hrane, ki jo jedo, le, če jo lahko postavijo v kontekst. Zaradi tega del Zakona o označevanju hranilne vrednosti in izobraževanju prav tako zahteva, da oznake navajajo dnevno vrednost kot splošno vodilo. To lahko temelji na povprečju populacije, kot je na primer dieta z 2,000 kalorijami. Z zagotavljanjem teh informacij bo potrošnik ob pogledu na etiketo vedel ne le, koliko prehranskih vlaknin je v porciji hrane, ampak tudi, koliko dnevnega priporočenega vnosa zagotavlja ta porcija.
Za spoštovanje predpisov Zakona o označevanju hranilne vrednosti in izobraževanju je odgovorna oseba, ki je odgovorna za spoštovanje predpisov Zakona o označevanju hranilne vrednosti in izobraževanju. On ali ona lahko tudi izvzame določena živila iz zahteve označevanja ali zahteva, da se na etiketo navedejo dodatna hranila. Drugi del tega zakona je izobraževanje javnosti o spremembah oznak in o tem, kako jih pravilno brati, da bo potrošnik lahko informiran in se odloča za bolj zdravo hrano.