Zakon o pravici do dela je zakon zvezne države Združenih držav (ZDA), po katerem je podjetje nezakonito vzpostaviti članstvo v sindikatu kot pogoj za zaposlitev. Države, ki nimajo vzpostavljenega zakona o pravici do dela, lahko podjetja in podjetja vodijo kot »zaprto trgovino«, ki zahteva članstvo v sindikatu ali plačevanje sindikalnih prispevkov za zaposlitev. Zakon o pravici do dela določa, da zaposlitev v podjetju ne more biti odvisna od članstva v sindikatu in da izstop iz sindikata ne more biti razlog za prenehanje delovnega razmerja.
Ti zakoni so začeli veljati po sprejetju zakona Taft-Hartley leta 1947, ki je med drugim omogočal državam, da uvedejo zakone o pravici do dela, da bi zmanjšali ali odpravili moč sindikatov v teh državah. Pred sprejetjem teh zakonov je bilo podjetje lahko ustanovljeno kot »sindikalna trgovina« in bi zaposlenim omogočilo delo v njej le, če so se tudi včlanili v sindikat. Kot razlog za prenehanje delovnega razmerja bi lahko bil tudi kasnejši izstop iz sindikata. Nekateri so menili, da je takšno vedenje v nasprotju s svobodo združevanja, ki se pogosto šteje za zagotovljeno s prvim amandmajem ustave ZDA.
Zagovorniki zakonov o pravici do dela vztrajajo, da spodbujajo pravičnost na delovnem mestu in zagotavljajo, da sindikati ne morejo nadzorovati vodenja in vodenja podjetja. Običajno vztrajajo, da je sindikalna trgovina v nasprotju s pojmom sindikata, ki skrbi za potrebe delavcev, hkrati pa je ločen od vodstva, saj se ta pogosto oblikuje s sporazumi med sindikatom in lastniki podjetij. Zakon o pravici do dela se lahko pogosto izpostavi tudi kot način za povečanje poslovanja za državo, saj zagovorniki trdijo, da podjetja običajno pritegnejo države z zakoni, ki podpirajo svobodo podjetništva.
Nasprotniki držav, ki imajo zakon o pravici do dela, pa trdijo, da se sindikatom znotraj države odpoveduje vso resnično pogajalsko moč. Sindikalni delavci pogosto poudarjajo, da čeprav zakon določa le, da članstvo v sindikatu ne more biti obvezno, podjetja to pogosto uporabljajo, da gredo v drugo skrajnost in nečlanstvo v sindikatih postane obvezno za zaposlitev. Ker zakon o pravici do dela daje članom, ki niso sindikati, enake pravice in privilegije, kot jih imajo člani sindikata na delovnem mestu, je za delavce malo spodbude, da se pridružijo sindikatu. Ker se sindikatu pridruži manj delavcev, trdijo nasprotniki, ima sindikat manj denarja, ki je potreben za nadaljnje delovanje, pa tudi izgublja dejansko pogajalsko moč v panogi.