Zakon o notranji varnosti se običajno sklicuje na zakon o izrednih razmerah, sprejet v Združenih državah, kot reakcijo na strahove pred komunizmom. Ta zakon, uradno imenovan Zakon o notranji varnosti iz leta 1950 in neuradno naveden kot Zakon o nadzoru subverzivnih dejavnosti, je zahteval odvzem prstnih odtisov in registracijo članov komunistične partije pri predsedniku ZDA Harry S. Truman je uložil veto na zakon, vendar je njegov veto razveljavilo 90 odstotkov kongresa. Druge države tudi prepovedujejo nekatere dejavnosti, ki ogrožajo nacionalno varnost v skladu z zakonodajo, imenovano akti o notranji varnosti, vključno z Indijo in Malezijo.
V ZDA je zakon o notranji varnosti uvedel senator iz Nevade Pat McCarran. Njegovo dejanje je izhajalo iz govora senatorja Josepha McCarthyja, ki je sporočil, da v ZDA živi več kot 200 komunistov in poskuša strmoglaviti vlado. Odbor za neameriške dejavnosti predstavniškega doma je bil ustanovljen za sodelovanje z Zveznim preiskovalnim uradom pri raziskovanju teh trditev. Jezik v zakonu o notranji varnosti navaja, da je obstajala svetovna revolucija, ki je ustvarila diktature v vsakem okrožju.
V tem zgodovinskem obdobju, ki ga je zaznamoval strah pred komunistično infiltracijo, je bilo več kot 300 estradnikov in pisateljev na črnem seznamu komunistov ali komunističnih simpatizerjev. Ti estradniki so šli na sojenje, nekateri pa so izgubili potne liste. Neugodna reklama je v nekaterih primerih končala njuno kariero. Do leta 1954 je vnema pojenjala in večina se je vrnila na delo. To se imenuje McCarthiizem, med nekaterimi učenjaki velja za sramoten čas v zgodovini.
Predsednik Truman je nasprotoval zakonu o notranji varnosti, ker je menil, da se člani komunistične partije verjetno ne bodo registrirali ali predložili seznama članov. Povedal je, da je omejevanje svobode govora korak k totalitarizmu, ki je kršil Bill o pravicah, potezo, ki bi jo komunisti pozdravili. Ena določba v zakonodaji je dovoljevala izredno pridržanje vseh, ki so osumljeni vohunjenja. Zakon je bil pozneje razveljavljen.
V Maleziji je zakon o notranji varnosti postal zakon leta 1960. Prepoveduje organizacije, ki ogrožajo varnost države, vključno s tistimi, ki so usposobljene za uporabo sile za spodbujanje političnih idealov. Pripadniki kvazi vojaške skupine so predmet aretacije ter preiskave in zasega premoženja.
Malezijski zakon prav tako prepoveduje nošenje kakršnih koli uniform ali emblemov, ki predstavljajo skupino, ki namerava spodbujati nasilje ali si prisvojiti policijo ali vojsko. Teh predmetov ni mogoče posedovati, nositi, prodati ali izdelati, če se oceni, da ogrožajo varnost države. Oseba, ki krši zakon, je lahko kaznovana z denarno kaznijo in zaporom.
Zakon te države prav tako prepoveduje objavljanje, prodajo ali distribucijo kakršnih koli informacij, ki se štejejo za subverzivne. V definicijo prepovedanih publikacij je vključeno gradivo, ki izzove sovražnost med rasami, spodbuja nasilje ali je v nasprotju z nacionalnim interesom. Zakon tudi prepoveduje govor ali pisno gradivo, ki vsebuje lažne izjave, ki bi lahko povzročile preplah javnosti.