Zakon o neotečenosti ureja, kaj se zgodi s premoženjem, lastnino in blagom osebe, ko ta oseba umre brez oporoke. Običajno pokojnik za seboj pusti premoženje neke oblike, pa naj gre za dom, denar ali kakšno drugo vrsto materialnega blaga. To premoženje je treba razdeliti dedičem.
Ko oseba umre z oporoko, se njeno premoženje razdeli skozi zapuščinski postopek. Oporoka se prebere, izvršitelj zapuščine pa razdeli premoženje po pogojih, določenih v oporoki. Sodišče nadzoruje zapuščinski postopek, ne določa pa razdelitve premoženja.
Če oseba umre brez oporoke, pa ima običajno še vedno premoženje, ki ga je treba razdeliti. Oseba, ki umre brez veljavne oporoke, naj bi umrla brez oporoke in sodišče mora zanjo razdeliti njeno premoženje. Sodišče za določitev razdelitve premoženja uporablja neobvezno pravo.
Ker je nezakonsko pravo oblika lastninskega prava, se oblikuje od države do države. Države imajo največji interes za razdelitev lastnine znotraj svojih meja, zato imajo pravico sprejemati te zakone, ne pa zvezna vlada. Posledica tega je, da se zakoni o neotečenosti razlikujejo od jurisdikcije do jurisdikcije in od ene države do druge.
Na splošno pa zakoni narekujejo, da se premoženje razdeli na najbližje živeče sorodnike. Običajno, če ima zapustnik zakonca, zakon brez oporoke narekuje, da bo njegovo premoženje in premoženje pripadlo njegovemu zakoncu. Otroci so naslednji na seznamu, sledijo jim preživeli starši, sledijo preživeli bratje in sestre.
Zakon o neotečenosti določa deleže premoženja, ki pripada vsakemu družinskemu članu ali stranki, in pojasnjuje tudi hierarhijo, kateri družinski člani se štejejo za najbližje živeče sorodnike. Sodišče bo odločilo na podlagi neobveznega prava, če obstajajo vprašanja glede razdelitve premoženja ali vrednosti premoženja. Če zapustnik nima živih sorodnikov in umre brez oporoke, gre njegov denar in premoženje praviloma državi.
Ko je premoženje razdeljeno po zakonu brez oporoke, lahko postopek traja dolgo, saj mora zadeva potekati skozi sodni sistem. Podrobnosti postanejo tudi javna evidenca, saj so del javne sodne odločbe. Poleg tega morajo dediči, ki podedujejo premoženje, običajno plačati veliko višje davke in sodne takse, ko dedujejo denar s sodno razdelitvijo premoženja za osebo, ki umre brez oporoke.