Pravo iger na srečo je področje prava, ki zajema igre na srečo in druge igralniške dejavnosti, od igralnih avtomatov do stav na dirkališču. Številne države natančno urejajo igralniške dejavnosti v interesu zaščite državljanov, sledenja prihodkov od iger na srečo in preprečevanja uporabe iger na srečo v nezakonitih dejavnostih, kot je pranje denarja. Zakoni se lahko zelo razlikujejo glede na državo in odvetniki, ki so specializirani za to področje, sodelujejo z objekti, kot so igralnice, skladbe in igralniške družbe, da zagotovijo, da delujejo v mejah zakona.
Nekatere države dokončno prepovedujejo igre na srečo, ker njihovi zakonodajalci menijo, da je to moralno tveganje. To je pogosteje v državah z verskimi vladami, ki sledijo prepovedi igranja iger na srečo, ki je vgrajena v verska besedila ali mnenja verskih oblasti. Drugi narodi lahko omejijo igralniško dejavnost na določena območja ali skupine ljudi, kar je v Združenih državah Amerike opaziti pri igrah na srečo in plemenih ameriških Indijancev. V drugih regijah so igre na srečo v celoti zakonite, vendar morajo udeleženci spoštovati številne zakone.
Eden od vidikov zakonodaje o igrah na srečo vključuje varstvo potrošnikov. Zakonodaja o igrah na srečo lahko zahteva redne preglede igralnih avtomatov, da se prepričamo, da so v celoti delujoči in niso prirejeni. Zakon lahko zahteva usposabljanje za trgovce s karticami in drugo osebje v igralništvu, ki lahko olajša igralniške dejavnosti. Prav tako lahko zahteva, da igralcem iger na srečo razkrijejo tveganja iger na srečo. V nekaterih regijah morajo igralne karte in drugo gradivo vsebovati kontaktne podatke organizacij, ki obravnavajo odvisnost od iger na srečo.
Zakon lahko ustvari tudi finančne in pravne obveznosti, kot so zahteve po predložitvi davčnih razkritij za dobitke na srečo. Podjetja, ki ponujajo storitve iger na srečo, morajo vložiti davčne podatke kot druga podjetja, zmagovalci pa morajo prijaviti tudi svoje zaslužke in plačati davke od njih. Zakon o igrah na srečo lahko vključuje posebne klavzule, namenjene preprečevanju davčnih goljufij in omejevanju možnosti za prikrivanje dobitkov, saj vlada želi zmanjšati izkupiček. Zakon lahko zahteva tudi koncesije v zameno za dovoljenje iger na srečo, kot so obvezni prispevki za izobraževanje za podjetja, ki želijo organizirati loterijo.
Zakonodajalci lahko ukrepajo v zvezi z različnimi vidiki industrije iger na srečo. Zaprosijo lahko za študije, da bi izvedeli več o predlagani zakonodaji in opredelili nova področja v industriji, ki so pomembna, da lahko sprejmejo ustrezne zakone. Tako kot druge panoge je prisoten tudi lobi za sodelovanje z zakonodajalci in spodbujanje interesov igralniške industrije. Ti lobisti si prizadevajo za manj regulacije v zakonodaji o igrah na srečo, da bi svojim strankam omogočili več svobode delovanja.