Zakon o elektronskih prenosih sredstev, znan tudi kot Zakon o elektronskih prenosih sredstev ali Uredba E, je del zakonodaje Združenih držav iz leta 1978, katere cilj je pojasniti pravice in obveznosti tistih, ki so vključeni v prenos elektronskih sredstev, vključno s potrošniki. Kongres ga je sprejel z izrecnim namenom pojasnitve pravic in obveznosti, ki so bile po takrat veljavni zakonodaji o varstvu potrošnikov ugotovljene kot nejasne. Čeprav se torej dotikajo pravic in obveznosti vseh, ki prenašajo elektronska sredstva, je bila varstvo pravic posameznih potrošnikov v ospredju Zakona o elektronskih prenosih sredstev.
V okviru Zakona o EFT se transakcije, ki izvirajo s čekom, menico ali katero koli drugo vrsto papirnega instrumenta, ne upoštevajo. Namesto tega je poudarek na transakcijah, ki izvirajo prek telefonske naprave, elektronskega terminala ali računalnika ali magnetnega traku; na primer transakcija na bankomatu, prenos na prodajnem mestu, telefonski prenos ali neposredno polog ali dvig. Obravnavana vrsta transakcije je tista, ki pooblasti, naroči ali naroči finančni instituciji, da v dobro ali bremeni račun.
Nekatera pooblastila zakona o elektronskih prenosih sredstev so potrošniku očitno koristna. Zahteve za obvestila na primer določajo, da morajo biti vse provizije, povezane s transakcijo, vidno in vidno prikazane na bankomatu ali z njim pred trenutkom, ko se potrošnik nepreklicno zaveže, da bo dokončal transakcijo. Vse pristojbine, ki niso razkrite na ta način, so prepovedane.
Za elektronske prenose sredstev, pri katerih je vpleten račun potrošnika, zakon o EFT določa, da morajo biti pogoji razkriti potrošniku ob sklenitvi pogodbe o storitvi. Poleg tega morajo biti razkritja napisana v razumljivem jeziku in vključevati informacije, kot so kontaktni podatki v primeru nepooblaščenega prenosa sredstev, pravica do ustavitve plačila pri vnaprej pooblaščenem elektronskem prenosu sredstev in kako to storiti ter stroški za elektronski prenos sredstev. storitve. Vsako spremembo pogojev s strani potrošnikove finančne institucije je treba potrošniku pisno posredovati najmanj 21 dni pred datumom uveljavitve spremembe. Finančne institucije morajo tudi dokumentirati elektronske prenose sredstev za potrošnike s periodičnimi izpiski. Izkazi morajo vsebovati provizije in stanja potrošnikov na začetku in koncu zadevnega obdobja.
Predavtorizacijo elektronskih nakazil sredstev z računa potrošnika lahko potrošnik pooblasti le pisno v skladu z Zakonom o elektronskem prenosu sredstev. Potrošnik lahko prekine plačilo na predpooblaščenem elektronskem prenosu sredstev ustno ali pisno. Omejitev je, da mora biti obvestilo o ustavitvi predloženo najmanj tri delovne dni pred datumom, na katerega je načrtovan prenos. Finančna institucija lahko po ustnem obvestilu zahteva potrditveno pisno pooblastilo, v tem primeru pa mora potrošnika obvestiti o zahtevi in kam poslati pisno obvestilo, da bi jo izpolnila.
Zakon o elektronskih nakazilih zagotavlja tudi protokol za odpravljanje napak in omejuje odgovornost potrošnikov za nepooblaščene prenose. Pojasnjuje odgovornost finančnih institucij v primeru, ko brez olajševalnega razloga ne izvedejo pravilno nastavljenih elektronskih prenosov sredstev ali zaradi nekreditiranja depozita ali zaradi neustavitve plačila, ko se to ustrezno zahteva. Prav tako podrobno opisuje situacije, kot so božja dejanja, v katerih finančna institucija ni odgovorna.