Zakon o četrti je bil zakon, ki ga je sprejel britanski parlament, da bi zagotovil, da bodo britanski vojaki ustrezno nameščeni in hranjeni v času službe v severnoameriških kolonijah. Pravzaprav je parlament sprejel dva ločena zakona, enega leta 1765 in drugega leta 1774, in oba sta postala resna sredina spora med kolonisti. Dejansko se je dejanje zdelo tako žaljivo, da so se nanj navedli v Deklaraciji o neodvisnosti in ameriški ustavi.
Zakon o četrti iz leta 1765 je bil sprejet kot odgovor na zaskrbljenost, da britanski vojaki niso bili ustrezno oskrbovani v kolonijah. Guvernerjem in drugim organom je naročil, naj zagotovijo, da bodo vojaki dobili ustrezno hrano in stanovanja. V primeru, da vojašnice in javne hiše niso zadostovale, so oblasti napotile, da vojake namestijo v poslovne posesti, kot so skladišča, ali v prazne domove, zgradbe in skednje. V nasprotju s splošnim prepričanjem v Združenih državah Amerike zakon ni dovoljeval bivanja vojakov v zasebnih domovih.
Poleg zagotavljanja stanovanj za vojake so skupnosti morale zagotoviti tudi hrano in pijačo, odškodnine pa niso prejele. V skupnostih, kjer so bile zaloge omejene, je bil to velik vir trenj, saj so ljudje zamerili, da so bili prisiljeni te potrebščine predati vojakom. Nekatere skupnosti, zlasti v New Yorku, so zavrnile spoštovanje določil zakona. Zakon je prenehal veljati leta 1767.
Z naraščajočimi nemiri v kolonijah in zaskrbljenostjo, da kolonialna javnost uhaja izpod nadzora, je bil leta 1774 sprejet drugi zakon o četrti. Ta zakon je obravnaval samo vprašanje stanovanj, ne pa tudi mandatov za zagotavljanje hrane in pijače. Nekateri kolonisti so to videli kot povabilo k odprti vstaji in ga uvrstili med »nedopustna dejanja«, ki jih je sprejela britanska vlada v maščevanje za kolonialne proteste in vstaje.
Čeprav bi bilo težko reči, da so ta dejanja spodbudila ameriške koloniste k revoluciji, so zagotovo dala zagon in so se v kombinaciji z drugimi ukrepi britanske vlade izkazala za eksplozivna. Kolonisti so ta dejanja uporabili kot primer svojega zatiranja pod Britanijo, pri čemer so trdili, da so kratili svoje osebne svoboščine in pravice. Do danes so pravice Američanov, da zavrnejo razmestitev vojakov, zapisane v Billu o pravicah, ki pravi, da je le v vojnem času lahko vojake nastanjeni v »kakršni koli hiši« in le »na način, ki ga predpisuje zakon«.