Dogovor zaimka in antecedenta je koncept v jeziku, v katerem mora zaimek pravilno delovati in se ujemati s predhodnikom, na katerega se nanaša. Zaimek zavzame mesto samostalnika v stavku, na primer “to” ali “njegov”, medtem ko je predhodnik samostalnik v stavku, na katerega se zaimek nanaša in zavzame mesto. Na primer, v stavku »Bill je pojedel pico, ki jo je naredil« se zaimek »on« nanaša na »Bill«, ki je predhodnik. Skladnost zaimka in predhodnika je zagotovljena, če so oseba, spol in število ustrezni med obema.
Osnovna ideja soglasja zaimka in predhodnika izhaja iz potrebe po zagotovitvi logične doslednosti v stavku. Zaimki in predhodniki se morajo strinjati, da zagotovijo, da lahko bralec ali poslušalec jasno razume, na kaj se nanaša zaimek. Vendar je to tudi slovnično pravilo, zaradi pomanjkanja soglasja zaimka in predhodnika pa se pisanje lahko zdi neprofesionalno in ga v znanstvenih delih kritizirajo.
Ena od prvih stvari, ki jih je treba zagotoviti za dogovor zaimka in predhodnika, je, da se med njima ohrani »oseba«. V tem primeru se »oseba« nanaša na to, ali se uporablja jezik prve, druge ali tretje osebe. Beseda »jaz« velja za prvoosebno, saj izraža nekaj iz stališča pisca, medtem ko je »ti« drugoosebna in je namenjena nagovarjanju bralca. V stavku »Bill je šel v trgovino in si kupil nekaj živil« ni soglasja med »Bilom«, tretjo osebo in »ti«. To bi moralo biti »Bill je šel v trgovino in je kupil nekaj živil«, da zagotovite jasnost in natančnost.
Prav tako je pomembno, da se ohrani skladnost spola za ustrezen dogovor zaimka in predhodnika. V stavku »Bill je hitro odklenila vrata, saj je slišala zvonjenje telefona« je veliko prostora za zmedo. Ta stavek nima velikega smisla, razen če je kontekst vzpostavil neko osnovo za spremembo spola »zakona«. To je tudi pomemben dejavnik, da se izognemo seksizmu v pisni obliki; uporaba nevtralnih predhodnikov z moškimi zaimki se pogosto šteje za neprofesionalno.
Število predmetov je pomembno tudi za soglasje zaimka in predhodnika. Če je predhodnik množina, mora biti tudi zaimek množinski. »Moj pes rad laja, ko me sliši, da prihajam domov,« ni smiselno, saj ni številčnega dogovora. Predhodnik je treba bodisi spremeniti v »psi« ali pa mora zaimek postati ednina. V tem primeru je uveljavljen tudi glagol »slišati«, saj temelji na številu zaimka.