Izraz zahodni kanon se najpogosteje uporablja za označevanje zbirke literature, za katero velja, da je imela največji vpliv na zahodno kulturo. Obsega poezijo, leposlovje in dramatiko, filozofijo, esejistiko in avtobiografska dela. V širšem smislu se kanon nanaša na največja umetniška in glasbena dela in predstavlja prepričanje, da so vanj vključena dela oblikovala in definirala zahodno civilizacijo. Poučevanje kanona je temelj zahodnih univerz in prenos znanja in kulturne dediščine. Dela v kanonu so tista, brez katerih štipendija ne bi imela konteksta.
Beseda kanon ima cerkveni izvor in je bila najprej uporabljena za označevanje svetih spisov. Pomeni tudi standard, ki ga upoštevajo vsa druga dela. Zahodni kanon implicira obstoj ljudi, ki so usposobljeni za odločanje o tem, kaj sodi v kanon in zakaj. To je bila tradicionalno naloga univerz in njihovih znanstvenikov. Academia je okolje, v katerem lahko učenjaki svoj čas posvetijo preučevanju umetniških del in njihovih pomenov, ter omogoča razlago kanona in posredovanje naslednjim generacijam.
Kar sestavlja zahodni kanon, vsaj glede starejših del zahodne kulture, se zdi, da ne predstavlja nobene težave. Ni resnega vprašanja, ali so del tega dela Platona, Shakespeara, Cervantesa in Danteja. Zakaj so nekatera dela vključena, imajo lahko različna pojasnila. Ena je preprosto lepota dela in njegova estetska vrednost, njegov trud za popolnost izraza. Druga dela so lahko tako izvirna, da so kvantni preskok v uporabi jezika ali način dojemanja sveta.
Primere teh skokov lahko najdemo pri različnih piscih iz različnih obdobij. Zdi se, da ti umetniki natančno vedo, kaj poskušajo doseči s svojim delom in njegov prispevek k njihovi kulturi. Shakespearu pripisujejo zasluge, da je za vse čase spremenil naravo izražanja dialoga in notranjega mišljenja. James Joyce je v nekem smislu spremenil način razmišljanja ljudi o tem, kako ljudje razmišljajo. Njegov komentar bratu, da bo njegovo delo »zaposleval učenjake naslednjih 200 let«, je bil točen.
Drug način, kako lahko delo postane del zahodnega kanona, je povezan z odnosom umetnika do družbe. Številni veliki pisatelji veljajo za iskalce resnice, včasih izključuje vse druge vrednote. Pisatelj bralcu ne govori kot družbeno bitje, temveč kot oseba, ki je sama s seboj. Prav izraz tega iskanja resnice lahko povzroči, da širša kultura ponovno preuči lastne vrednote in premisli o naravi in namenu človeškega obstoja.