Besedna zveza »last hurrah« je idiom v angleškem jeziku, ki se uporablja za predstavljanje končnega dejanja, napora ali poskusa, preden neka verjetnost, kot je smrt, upokojitev ali kakšna druga velika sprememba, onemogoči nadaljnje tovrstne akcije. Izvor idioma je mogoče najti v romanu Edwina O’Connorja z naslovom The Last Hurray iz leta 1956, ki govori o zadnji politični županski kampanji. Idiom se zato običajno uporablja za označevanje končne politične kampanje, ki je neposredno pred upokojitvijo ali smrtjo politika. Uporablja se lahko tudi za sklicevanje na katero koli drugo končno dejanje pred večjo spremembo; fantovščino, na primer, lahko imenujemo »zadnja ura« pred poroko.
Idiom je besedna zveza, ki zaradi priljubljene uporabe pridobi razumljen pomen, ki se razlikuje od dejanskih pomenov besed, ki sestavljajo izraz. “Zadnja ura” se na primer lahko dobesedno nanaša na zadnje slavnostno navijanje, preden se ljudje vrnejo v življenje kot običajno. Izraz se skoraj nikoli ne uporablja za končno navijanje, na splošno pa se razume, da se nanaša na neko končno dejanje pred večjo spremembo. Vendar je povezava med dobesednim in prenesenim pomenom očitna. “Končno navijanje” je končno dejanje praznovanja in “zadnja ura” je na splošno končno pozitivno, prijetno dejanje, preden nekaj onemogoči nadaljnje taka dejanja.
Čeprav se idiom zaradi svojega izvora pogosto uporablja za sklicevanje posebej na končne politične kampanje, ima številne druge možne uporabe. Na primer, zadnja sezona ali zadnja tekma starejšega športnika pred upokojitvijo se pogosto imenuje »zadnja ura«. Podobno lahko s tem idiomom opišemo zadnjo zabavo študenta pred diplomo, režiserjev končni film ali končno linijo izdelkov podjetja. Zaradi njegove vsestranskosti in razširjenosti v pogovorni angleščini je široko uporabljen in splošno razumljen izraz.
“Zadnja ura” ni edini idiom, ki se lahko uporablja za sklicevanje na končno dejanje neke oblike. Idiomatični izraz »labodji pesem« se lahko v mnogih primerih uporablja zamenljivo z »zadnja ura«. Izraz “labodji spev” pa se pogosteje uporablja za označevanje zadnjega dejanja pred smrtjo, ker izvira iz starodavnega mita, ki pravi, da labod nemi, ki je tiho skozi vse svoje življenje, takoj zapoje eno lepo lepotno pesem. pred smrtjo. Uporaba tega idioma se je razširila na upokojitev in druge dogodke poleg smrti, vendar se še vedno nanaša predvsem na smrt.