Začasno skrbništvo je kratka predpostavka nadzora nad drugo osebo, običajno z namenom sprejemanja odločitev v njenem najboljšem interesu. Glede na vrsto skrbništva so lahko te odločitve finančne narave, zadevajo zdravstvene podrobnosti ali pa so omejene na zastopanje v pravnih okoljih (skrbnik ad litem). Začasno ali trajno skrbništvo se pogosto obravnava v kontekstu otrok, vendar obstajajo primeri, ko je morda potrebno za odrasle, ki trpijo zaradi duševne nezmožnosti ali imajo stanje, ki je povzročilo začasno nezmožnost. Včasih se začasni skrbnik odrasle osebe imenuje konservator.
Ko se nad otroki prevzame polno začasno skrbništvo, je skrbnik v bistvu pooblaščen za sprejemanje odločitev za otroka in lahko s tem otrokom prebiva v istem domu. Obstaja veliko primerov, ko morajo sodišča sprejeti odločitev o podelitvi tega statusa. Odsotnost starša ali nezmožnost starša bi lahko pomenila, da morajo sodišča poiskati nekoga, ki bo začasno opravljal funkcijo skrbnika za otroka, dokler se starš ne vrne ali pa se ne najde stalni skrbnik. Posebna pravila o postopku urejajo regije.
Nekdo, kot je rejnik, ima lahko začasno skrbništvo nad otrokom, včasih pa imajo to odgovornost socialni delavci. Občasno se sorodnikom ali drugim, ki bodo sčasoma prejeli polno skrbništvo nad otrokom, najprej dodeli začasno skrbništvo, ki se kasneje spremeni. Vsaka država ima lahko pravico do odločanja o otroku, ki nima staršev, vendar običajno preloži dolžnosti odločanja in skrbništva na druge, kot so socialni delavci, rejniki, prijatelji ali sorodniki, bodisi za stalno ali začasno. osnova.
Med bitkami za skrbništvo ali domnevnimi obtožbami o zlorabi otrok obstajajo posebni primeri, ko je lahko zakoniti zastopnik imenovan kot skrbnik za otroke ad litem. V teh okoliščinah skrbnik nima pravice odločanja o vseh vidikih otrokovega stanja, temveč služi le za zastopanje njegovih najboljših interesov na sodišču. Skrbnik ad litem lahko deli začasno skrbništvo z drugimi, ki imajo enakovredne starševske pravice.
Trajno ali začasno skrbništvo ali skrbništvo nad odraslimi se lahko zahteva iz več razlogov. Eden od pogostih razlogov je, da je oseba resno zbolela in ne more sprejemati zdravstvenih ali finančnih odločitev. Bolezen bi lahko imela pričakovani čas okrevanja, zato je za pomoč osebi potrebna le začasna kontrola. V pravnih okoljih, kjer je oseba duševno nesposobna in nima stalnega skrbnika, lahko začasni skrbnik, ki ga imenuje sodišče, pomaga pri odločanju o pravnih zadevah. Včasih invalidna oseba izgubi stalnega skrbnika, v tem primeru pa bodo sodišča morda morala dodeliti začasno skrbništvo, dokler ni mogoče najti stalnejšega skrbnika.
Načini prevzema začasnega skrbništva nad komur koli so zelo odvisni od regionalne zakonodaje. Velikokrat je država pooblaščena za dodelitev tega statusa, če obstaja zaskrbljenost glede trenutnega načina oskrbe osebe. V drugih primerih se morajo ljudje zaprositi za pridobitev tega statusa. Pravna pomoč je v teh časih neprecenljiva.