Wireless wardriving je praksa iskanja brezžičnih omrežij iz premikajočega se vozila. Wardrivers lahko anonimno zbirajo informacije preprosto z vožnjo skozi sosesko z nekaj enostavno pridobljene opreme in programske opreme. S pomočjo globalnega sistema za določanje položaja (GPS) in prenosnega računalnika, ročne igralne konzole ali osebnega digitalnega pomočnika (PDA) lahko varuh najde identifikator omrežnega nabora storitev (SSID), identifikacijsko kodo za to omrežje. Ko se vozilo premika skozi območje, voznik zbira številke SSID in lokacije ter informacije, kot so moč signala in ali je omrežje šifrirano.
Za brezžično vodenje je potrebna posebna programska oprema. Wardrivers zlahka najdejo komercialno in “domačo” programsko opremo, ki bo večini računalniških operacijskih sistemov in številnim ročnim napravam omogočila zbiranje informacij iz katerega koli omrežja v dosegu. Veliko teh programov je mogoče brezplačno prenesti.
Seveda mora biti vsak računalnik, dlančnik ali podobna naprava sposobna sprejemati brezžične signale za uporabo v varstvu. Strojna oprema, ki še ni opremljena za omrežne povezave, je lahko opremljena z brezžično omrežno kartico. Te kartice so široko dostopne, poceni in enostavne za namestitev.
Z identifikacijo nešifriranega omrežja lahko varuh uporabi to povezavo za dostop do interneta, pa tudi do vseh računalnikov, konzol ali drugih naprav v tem omrežju. Nepooblaščena uporaba brezžičnih omrežij se na splošno imenuje “piggybacking”. Podatki, pridobljeni z brezžičnim nadzorom, ne omogočajo le prostega dostopa do interneta, temveč se lahko vse dejavnosti na internetu izsledijo nazaj do uporabljenega omrežja. Piggybacking omogoča tudi dostop do računalnikov, konzol in drugih naprav v omrežju, zaradi česar so zasebni zapisi in osebne datoteke ranljivi za vdiranje.
Izraz brezžično upravljanje se je prvotno nanašal samo na postopek zbiranja omrežnih informacij, ne pa na uporabo teh informacij za povezovanje, čeprav nekateri ljudje izraze uporabljajo izmenično. “Wardriving” je različica izraza “wardialing”, tehnike hekerja, uporabljene v filmu WarGames iz leta 1983, po katerem je bila praksa poimenovana. Wardialing uporablja računalnik za hitro klicanje telefonskih številk, dokler se ne najde aktiven modem. Brezžično upravljanje je posodobljena različica te prakse.
Omrežja so po svoji naravi ranljiva za brezžično vodenje. Zasnovani so bili tako, da omogočajo dostop do katere koli naprave v dosegu. Poleg tega praksa brezžičnega nadzora ni nezakonita in ni kazni za zbiranje podatkov. V večini jurisdikcij se za kaznivo dejanje šteje samo dejanje prikrajšanja.