Kljub svojemu imenu Wagnerjeva tuba pravzaprav ni tuba. Je trobilni inštrument, vendar je član skupine rogov, ene od štirih glavnih kategorij, na katere se trobile običajno delijo, druge pa so tube, trobente in pozavne. Na voljo je v dveh velikostih: Bb (tenor) in F (bas).
Vendar pa je Wagnerjeva tuba, kot že ime pove, domišljija nemškega skladatelja Richarda Wagnerja, zaradi česar je istoimenski inštrument, kot je Sousaphone – ustvaril ga je ameriški mojster in skladatelj John Philip Sousa, in saksofon, ki ga je izumil belgijski izdelovalec instrumentov Adolphe Sax. . Wagnerjeva tuba je bila izumljena zato, ker je Wagner med pisanjem Der Rhinegold v zgodnjih 1850-ih zamislil zvok, ki ga noben obstoječi inštrument ne bi mogel ustvariti, in ga dal narediti zanj.
Začeli so jih uporabljati tudi drugi skladatelji. Poročajo, da ga je Anton Bruckner pozval v svoji 7. simfoniji, Richard Strauss ga je uporabil v Don Kihotu, Igor Stravinsky ga je uporabil tako v Firebirdu kot v Le Sacre du Printemps, orkestrska priredba Mauricea Ravela za Slike na razstavi Modesta Mussorgskega pa vključuje tudi Wagnerjeva tuba. Danes lahko nekatere od teh skladb izvedemo z evfonijem, ki prevzame del Wagnerjeve tube.
Wagnerjeva tuba ima štiri rotacijske ventile. V tubi Bb Wagner eden od ventilov zniža višino za četrtino. Na instrumentu, ki je vtipkan s tipko F, ta ista dolina zniža višino za petino. Glasba za obe vrsti Wagnerjevih tub je transponirana in tube Bb zvenijo za večjo sekundo nižje od zapisanih tonov, F-tube pa za popolno petino nižje.
Hornisti se običajno uporabljajo za igranje na Wagnerjevo tubo, ki uporablja ustnik za rog in ima ventile, ki jih upravlja leva roka, kot francoski rog, ne desna, kot druge tube. Za razliko od roga se desna roka nikoli ne uporablja za zaustavitev Wagnerjeve tube, lahko pa se uporabi utišanje, predvsem za zmanjšanje glasnosti. Omeniti velja, da je pri Wagnerjevi tubi težje doseči natančno intonacijo kot pri francoskem rogu.