Wabi-sabi je japonska filozofija, ki uči lepoto v nepopolnosti. To je svetovni nazor, ki se izogiba človeškim idejam o enotnosti in sprejemanju, da bi našli popolnost skromno, nepravilno in preprosto. Wabi-sabi kot koncept izhaja iz zen budizma. Njegovo glavno sporočilo je, da v umetnosti, tako kot v življenju, tisto, kar je »popolno«, pogosto visi v ravnovesju resničnosti, neizogibnosti in naravnega napredovanja. Preprosto povedano, to je sprejemanje celovitosti stvari takšne, kot so.
Težko je določiti natančno definicijo wabi-sabija, deloma zato, ker filozofija temelji na ohlapnih občutkih in čustvih bolj kot na trdih naukih. Filozofija je bila opisana kot japonski panteon estetskih vrednot. To je način meditacije, kolikor je način delovanja; način bivanja kot način razmišljanja.
Wabi-sabi izvira iz zen praks, predvsem čajne slovesnosti in meditacije. Budizem je na Japonsko prišel iz Kitajske v šestem stoletju, v času, ko se je zdelo, da je kitajska kultura preplavljena z idejami o občutljivi popolnosti in urejeni lepoti. Možno je, da se je estetika razvila kot prevladujoča japonska zen filozofija kot reakcija na ta nasproten kitajski svetovni nazor.
Besedna zveza wabi-sabi je sestavljena iz dveh japonskih besed. Prvotno so imele besede zelo različne pomene. Wabi je pričaral podobe samote, osamljenosti v naravi ali nevednosti. Sabi je po drugi strani pomenil »mraz«, »pust« ali »uven«. Besedna zveza je skupaj nosila precej mračno podobo življenja in njegovega namena.
V sodobni rabi so se besede razvile tako, da jih v bistvu ni mogoče razlikovati in so bistveno bolj optimistične. Oba se navezujeta na način življenja, duhovno pot in estetski ideal. Praksa wabi-sabija je japonski pogled na svet, osredotočen na iskanje zadovoljstva in veselja v preprostih – in pogosto spregledanih – užitkih življenja.
Wabi-sabi kot nauk združuje moralne, duhovne in metafizične elemente. Predvsem pa je to sprejemanje realnosti. Je težnja po harmoniji v svetu nepopolnosti; je iskanje lepote v tem, kar je, ne pa v tistem, kar bi preprosto lahko bilo.
Elementi estetike se kažejo v poenostavljenih japonskih slikah s čopičem ter v namerno rustikalni lončenini in glinenih kreacijah. Tudi najbolj usposobljeni obrtniki bi namerno vnesli pomanjkljivosti v svoje kose – na primer odtis palca ali razpoko -, da bi kos ohranili v skladu z wabi-sabijem. Po tradicionalnem nauku nič, kar je navzven popolno, ne more odražati notranjega ravnovesja, na katerega je osredotočena estetika. Ta učenja so v veliki meri oblikovala koncepte tradicionalne japonske lepote.
Nobena praksa zena ne idealizira duha wabi-sabija bolje kot čajna slovesnost. Japonska čajna slovesnost je ritual, ki združuje več elementov, vključno z gostoljubnostjo, oblikovanjem in izvedbo. Slovesnost poteka po določenih natančno predpisanih korakih. V poznih 1400-ih je bil eden od vodilnih ciljev čajne slovesnosti doživetje wabi-sabija. Druge individualizirane izkušnje, kot sta slikanje ali poezija, so skušale ujeti naravo estetike, vendar je veljalo, da je čajna slovesnost eden od edinih načinov, da jo dejansko doživimo v njeni polnosti.