Vzporedna sintaksa je slovnična naprava, v kateri so različni stavki ali deli stavka razporejeni podobno drug drugemu. To tehniko lahko uporabimo za besedne zveze, ki se nahajajo blizu drug drugemu v istem delu besedila, ali pa uporabimo za stavke v celotnem dokumentu. V jeziku se pojem sintakse nanaša na to, kako so stavki strukturirani. Vzporedna sintaksa, znana tudi kot vzporedna stavčna struktura, se nanaša na stavke, ki so strukturirani podobno drug drugemu. Ta slovnična naprava ne pomaga le pri povezovanju različnih idej in izboljšanju pretoka besedila, temveč tudi omogoča avtorju, da poudari določeno točko ali opozori na vrstni red besed v stavku.
V nagibnih jezikih, kot je latinščina, struktura in sintaksa stavkov ne vplivata na pomen ali razumevanje besedila. Zato bralci ne bodo našli primerov vzporedne sintakse v latinščini ali drugih flektičnih jezikih. V mnogih drugih jezikih, vključno z angleščino, lahko sintaksa pomembno vpliva na pomen stavka. Z razporeditvijo besed ali besednih zvez v različne zaporedje lahko pisci popolnoma spremenijo pomen besedila.
Za primer vzporedne sintakse si oglejte preprost seznam opravil, kot je »Poslajte postelje, pomijte posodo, koše za smeti, očistite pečico«. V tem primeru se izraz »smetnjaki« ne ujema s stavčno strukturo, ki jo določajo drugi stavki, ker ne vključuje glagola. Da bi ta celoten seznam postal primer vzporedne sintakse, bi morali dodati glagol v »smetnjaki«, ki bi ga spremenili v »prazni smetnjaki«. Ko je ta glagol dodan, vse besedne zveze odražajo vzporedno sintakso, ker so vse sestavljene iz glagola, ki mu sledi samostalnik.
Da bi opazili primere vzporedne sintakse, lahko bralci pogosto iščejo običajne povezovalne besedne zveze ali besede, ki se uporabljajo za združevanje vzporednih stavkov in stavkov. Na primer, izraz “lahko ali…. ali…” se pogosto uporablja z vzporedno strukturo. Izrazi, kot so »ampak tudi«, »niti ne« ali »oba in« prav tako nakazujejo prisotnost te strukture.
Pisatelji se zanašajo na to slovnično orodje za izboljšanje kakovosti in jasnosti svojih del. S tako razporejenimi stavki postane besedilo bralcu lažje razumljivo. Ta vrsta stavčne strukture izboljša tudi splošen pretok tako pisne kot govorjene besede, čeprav je najbolj učinkovita pri pisnih dokumentih. Vzporedna sintaksa omogoča tudi, da so dokumenti videti urejeni in jedrnati, ter pomaga odpraviti nepotrebne besede ali besedne zveze, ki lahko odvrnejo bralce od točke besedila.