Vseprisotno učenje vključuje namestitev učencev v okolje, ki spodbuja nenehno stimulacijo s tehnikami vizualizacije in razumevanja. Ta okolja so običajno zasnovana tako, da se lahko vsak učenec uči na svoji ravni in tempu. Teoretično to pomaga vsakemu študentu, da se hitreje uči in veliko lažje zadrži informacije. Večina vseprisotnih učnih okolij vsebuje zelo napredno interaktivno tehnologijo, vendar je tovrstno učenje mogoče izvajati tudi v območju brez tehnologije. Učitelji v vseprisotnih učnih centrih imajo običajno zelo drugačno vlogo kot učitelj v tradicionalni učilnici.
Beseda vseprisoten pomeni stalno, vedno prisotno in stalno. Okolje, ki spodbuja tovrstno učenje, običajno pomaga študentom, da se vključijo v učni proces z zelo malo smeri. Učenci sodelujejo z učnimi postajami, da bi razumeli ključne koncepte. Če je vse opravljeno pravilno, se učenci morda niti ne zavedajo, da se še naprej učijo. Ne samo, da povsod prisotne učne tehnike skušajo učencem pomagati pri učenju z lastnim tempom, temveč poskušajo prepletati predmete. Matematika, znanost, jezik, zgodovina, glasba in umetnost se pogosto prepletajo, da ustvarijo popolno učno izkušnjo.
Vseprisotna učna učilnica lahko vsebuje štiri ali pet interaktivnih učnih postaj. Vsak učenec lahko dobi majhno brezžično računalniško tablico, ki spremlja njegov ali njen napredek. Študent se v učne programe na vsaki postaji prijavi z geslom in uporablja tablico za interakcijo s tamkajšnjimi pouki. Ko študent dela, se njegov ali njen učni tempo in slog analizirata, zabeležita in posredujeta drugim postajam. Ko se učenec premakne na naslednjo postajo, je ideja, da bo lekcija prilagojena ravni spretnosti tega učenca. Na ta način lahko vsi študenti z različnimi stopnjami spretnosti delijo isto učilnico.
Izraz vseprisotno učenje se nanaša tudi na celostno oblikovane učne načrte. Na primer, študent na zgodovinski postaji se morda uči o renesansi. Ko se preseli na umetniško ali glasbeno postajo, bo ta postaja verjetno vsebovala lekcije o renesančni umetnosti in glasbi. Enako velja za jezik, matematiko in naravoslovje – študent bo izvedel, kakšne sorodne preboje so znanstveniki naredili v tem časovnem obdobju. Na ta način se učenci ne učijo le konceptov, ampak tudi razumejo, kako, kje in zakaj je do takšnih stvari prišlo.
Razumevanje ‘zakaj’ je tudi zelo pomemben del tovrstnega učenja. Tudi v okolju brez tehnologije se lahko učenci učijo na ta način, da izboljšajo svoje razumevanje. Na primer, v netehnološki vseprisotni učni izkušnji lahko učitelj oblikuje dejavnosti, ki učencem pomagajo odkriti, zakaj semena rastejo v nekaterih okoljih in ne v drugih. To bi verjetno vključevalo eksperimentiranje, hipoteze in veliko razprav. V kateri koli vseprisotni učni učilnici učitelj deluje bolj kot vodnik kot vodja, saj omogoča učencem, da delajo po lastnem tempu, in po potrebi prosi učitelja za jasnost.