Vrzel v donosnosti je razlika med donosom, ki ga dejansko zagotovi vzajemni sklad, in tem, koliko bi ta sklad zaslužil, če bi le držal deleže, ki so bili nazadnje kotirani. Podatke o vrzeli v donosnosti je treba javnosti razkriti vsaj dvakrat letno, vendar skoraj 50 % vzajemnih skladov poroča o teh informacijah četrtletno. Študija, objavljena v New York Timesu januarja 2006, je pokazala, da bo vzajemni sklad z dosledno pozitivno vrzeljo v donosnosti v prihodnosti bolj verjetno deloval v primerjavi s skladom z dosledno negativno vrzeljo v donosnosti.
Ta študija je potekala v 20-letnem obdobju in je preučila informacije o vrzeli v donosnosti več kot 2,500 domačih delniških vzajemnih skladov. Na rezultate študije vrzeli v donosnosti ni vplivalo, kolikokrat so bili podatki o portfelju razkriti. Med študijo so raziskovalci ustvarili dva hipotetična portfelja na podlagi informacij o vrzeli. Ena je vsebovala prvih 10 % sredstev z najbolj dosledno vrzeljo v preteklem letu. Drugi portfelj je vseboval 10-odstotni delež s slabšim rezultatom vrzeli v donosnosti.
Od leta 1985 do 2003 je prvi portfelj vsako leto premagal trg za povprečno 3.8 %. Drugi portfelj je bil za 4.4 % slabši. Ta razlika v uspešnosti je največja, ki so jo raziskovalci odkrili pri testiranju različnih strategij izbire skladov v daljšem časovnem obdobju.
Ko se vzajemni sklad primerja z vrzeljo v donosnosti, se primerja z njegovo edinstveno uspešnostjo. To je sprememba od tradicionalne metode merjenja uspešnosti vzajemnega sklada, ki naj bi ga primerjala s poljubnim tržnim merilom. S to starejšo metodo bi lahko vzajemni sklad izgledal bolje ali slabše, kot je v resnici, saj ga je mogoče zlahka primerjati z napačnim indeksom.
Čeprav vrzel v donosnosti ni edino orodje, ki bi ga morala oseba uporabiti pri odločanju, katera sredstva vključiti v portfelj, bi morala biti to vsekakor premislek. Poleg tega je lahko odločilni dejavnik pri odločanju med skladi, ki se sicer zdijo enaki po možnostih za uspeh.