Vrednotenje intelektualne lastnine je določanje vrednosti neopredmetenih sredstev podjetja. Intelektualna lastnina vključuje ustvarjalne predmete, ki jih imajo podjetja, kot so blagovne znamke, avtorske pravice in računalniška programska oprema. Za intelektualno lastnino se štejejo tudi inovativni poslovni predmeti, kot so patenti, industrijski modeli in poslovne skrivnosti.
Potreba po oceni vrednosti intelektualne lastnine je lahko posledica različnih razlogov. Eden od glavnih razlogov je, če podjetje ali lastnik intelektualne lastnine želi to prodati nekomu drugemu. Drug razlog za vrednotenje intelektualne lastnine je za davčne namene, ko agencije, kot je davčna služba (IRS), želijo vedeti vrednost premoženja.
Z uvedbo Standarda računovodskega izkaza 142, Dobro ime in druga neopredmetena sredstva se spreminja tudi pristop vrednotenja intelektualne lastnine za računovodske namene. Z uvedbo tega standarda se neopredmetena sredstva namesto tega v bilanci stanja družbe vodijo po nabavni vrednosti. Prej so bila ta sredstva ravnana z uporabo navedene amortizacijske dobe. Poleg tega IRS želi izvedeti tudi, kako je lastnik intelektualne lastnine sploh določil vrednost.
Dve drugi situaciji, kjer je potrebna ocena vrednosti intelektualne lastnine, sta za namene financiranja in stečaja. Poleg zunanjih virov, ki morajo vedeti, koliko so vredna neopredmetena sredstva, imajo podjetja tudi notranje potrebe po vrednotenju premoženja. Na primer, če je eno od sredstev kupljeno ali prodano, je za pravilno evidentiranje nakupa ali prodaje v računovodskih evidencah podjetja potrebna vrednotenje intelektualne lastnine.
Na splošno se vrednotenje intelektualne lastnine ukvarja s pošteno tržno vrednostjo sredstva. Poštena tržna vrednost (FMV) je cena, ki bi jo voljni prodajalec in voljni kupec zamenjala za prenos lastništva sredstva. Z drugimi besedami, poštena tržna vrednost je trenutna vrednost sredstva v hipotetični situaciji. Poleg tega morajo vse stranke, vključene v transakcijo, poznati vse podrobnosti o intelektualni lastnini, ki je del vrednotenja intelektualne lastnine, da bi bilo le-to čim bolj realistično.
Na primer, če podjetje patentira izum, ki bi podjetju lahko prihranil 1 milijon ameriških dolarjev (USD), bi bila ocena znesek prihrankov pri stroških za podjetje. Realno pa podjetje ne bo plačalo patenta za izum, ki bi bil enak njegovemu prihranku pri stroških. V resnici to pomeni vrednost patenta nekje med 0 ameriškimi dolarji (USD) in 1 milijonom ameriških dolarjev (USD).