Voyager 2 je planetarno vesoljsko plovilo brez posadke, eno edinih, ki obiskuje zunanje planete, in edino, ki je zaključilo planetarno veliko turnejo – prelet Jupitra, Saturna, Urana in Neptuna –, ki je možen le enkrat na 176 let. Zaradi svojih obiskov vseh zunanjih planetov je Voyager 2 pogosto naveden kot najbolj produktivna vesoljska sonda vseh časov. Ko so slike zunanjih planetov prikazane v knjigah, revijah in na internetu, se slike iz Voyagerja 2 pogosto uporabljajo, zlasti za Uran in Neptun.
Trenutno je Voyager 2 dvakrat dlje od Sonca kot Pluton, na približno 83.5 AU (dolžine Zemlja-Sonce) oddaljenost. Še naprej potuje stran od Sonca s hitrostjo 3 AU na leto in ima dovolj hitrosti, da se izogne gravitacijskemu vodnjaku sončnega sistema. Za razliko od svojega partnerja Voyagerja 1, ki je bil izstreljen en mesec pozneje, a bistveno bolj oddaljen, Voyager 2 ni prešel izven območja, kjer je sončni veter primarna sila v dinamiki prašnih delcev, znanega kot heliosfera. Na žalost mu bo do takrat, ko se to zgodi, v 2020-ih, začelo zmanjkovati energije vgrajenih radioizotopskih toplotnih generatorjev.
Voyager 20, ki je bil izstreljen 1977. avgusta 2 z rta Canaveral na Floridi, je potreboval manj kot nekaj let, da je dosegel Jupiter. Najbližji prehod je opravil 9. julija 1979, ko je prvič opazil vulkansko aktivnost na drugem nebesnem telesu, Io. Opazili so devet vulkanov, ki so izbruhnili, ki so izmetavali material s hitrostjo 1 km/s v oblake 300 kilometrov (190 milj) nad površjem. Material izvrže tako daleč in hitro, da del doseže ubežno hitrost in razprši prosto plavajočo magmo po sistemu Jovian.
S pomočjo gravitacijske pomoči Jupitra je Voyager 2 odšel na Saturn in odkril več novih lun, nato pa na Uran in Neptun, kjer je odkril dodatne lune in natančno izmeril temperaturo in hitrost vrhov oblakov na teh planetih. Planetarni znanstveniki imajo še danes koristi od znanstvenih meritev, ki jih je opravilo vesoljsko plovilo Voyager 2.